Vzpon

Vzpon Stefana Hertmansa je težek roman, četudi se precej tekoče bere. Težek je po vsebini, saj obravnava tematiko, ki je ni moč lahkotno obravnavati. Avtor skozi zgodovino hiše, v katero se je vselil, razkriva življenjsko zgodbo kolaboracionista, ki kot vsak vesten uradnik odloča o usodi ljudi. A vendar so njegove odločitve usodnejše, saj je od njih odvisno, kdo bo preživel in kdo ne bo. Kot vsak vesten uradnik tudi poskrbi, da njemu ne bo hudega, čeravno se zdi, da mu njegovo blagostanje ni prioriteta. Nekako se dozdeva, da glavni protagonist romana resnično verjame v večvrednost germanskih ljudstev, in zgolj zvesto sledi doktrini, ki bo stvari končno postavila na svoje mesto. Med drugim tudi končno razrešilo spore med Flamci in Valonci v Belgiji oziroma prve postavila nad slednje.

Stefan Hertmans v svojem romanu odpira mnoga ključna vprašanja, ki so bistvena za razumevanje konfliktov, ki so zaznamovali pred- in medvojno Evropo in so se dogajali v vseh državah, ki so jih okupirale tako imenovane sile osi, a na njih ne odgovarja. To nehvaležno nalogo prepušča bralcu, in ga s tem še močneje vpne v samo zgodbo in dogajanje. Zgodbo, ki je zaradi svoje posrednosti pri odkrivanju grozodejstev, ki jih je zakrivil glavni protagonist, še strašnejša, kot bi bila sicer. Vzpon Stefana Hertmansa je težko branje, a je morda v času naraščajočega populizma in posledičnega ponovnega vzpona nacionalističnih gibanj in strank še toliko pomembnejše. Živimo namreč v svetu, ki na grozodejstva 2. svetovne vojne počasi a vztrajno pozablja, Stefan Hertmans pa se na vso moč trudi, da temu ne bi bilo tako. V spomin in opomin! Obvezno branje!