V notranjosti so pokrajine

Nova pesniška zbirka prinaša v petdeset pesmi izbrušene verze, ki so avtorja obiskali v obdobju med 2018 in 2024. V zbirki lahko zaznamo tri vsebinske tokove: v prvem delu avtor odkriva spremenjeno pokrajino svoje nove notranjosti. Tu se nekdanja znana ednina spreminja v sveže dojemanje novega samega sebe, ki iz pesmi v pesem vse bolj očitno zasije drugače ob navzočnosti druge osebe. Nova pesniška ednina se prelevi v polovico novonastale navdušujoče samoumevne dvojine. Ta v tretjem delu zbirke z rojstvom novega življenja prerase v zavedanje povezanosti treh ednin v novo množino in odpira pesniško refleksijo novega življenja, nove ednine. Prvi in drugi del nista oblikovno ostro ločena, tretji del, pesmi iz notranjih pokrajin novorojenega sina, pa so povezane v samostojno enoto.

Življenjska spoznanja avtor ubeseduje skozi bralcu zelo dostopne situacije ali prispodobe in iz njih izpelje življenjska vodila. Prvoosebnega pripovedovalca iz uvodne pesmi v nadaljnjih pesmih večinoma nadomesti druga oseba ednine, s čimer avtor doseže hkrati distanco od pesniškega subjekta, obenem pa pesmi zazvenijo tudi kot neposredni nagovor bralca. V  pesmih avtor ob stalnicah svojega življenja (npr. potovanja v Brazilijo), odkriva spremembe v sebi, prihaja do novih življenjskih vodil (npr. bodi tih od lastne sreče kot rastlina v pesmi Mrcvariš samega sebe ali  Ne odkriti sveta na novo, ampak videti / da se svet nikoli ne postara v pesmi Ni mi do potovanj, ampak do vračanj), ob izvirnem opazovanju zunanjega sveta se mu razodevajo vprašanja cikličnost in relativnosti časa in prostora, minevanja in ponovljivosti (npr. Nobeden več ne bo umrl. / Vse bo zapisano. / Vse se bo dalo oživiti v pesmi Smrt je stara stvar ali Vedno bo nekaj / Magari nič v pesmi Vedno bo nekaj). Vsebinski tok, ki ga odlično povzema verz iz prve in naslovne pesmi V moji notranjosti so pokrajine: Kakšna škoda bi bilo ne pustiti sebi priti do sebe, v drugem delu zbirke preglasi novo odkritje: dvojina. Ta se v pesniški zbirki pojavi že v zadnjem verzu šeste pesmi, s konkretnim ženskim imenom. Dvojina se stopnjuje, pesniški jaz se spremeni v pesniški midva, pravi hvalospev novi dvojini pa so pesmi Ta zveza, Ko ugasneva glasbo in pesem z začetnim verzom Ona je prinesla svoje stvari iz para pesmi s skupnim naslovom Dve pesmi izpod peresa mojega stanovanja (obe pesmi in Pesem pralnega stroja so s predmetom kot literarnim subjektom posebnost zbirke). V tretji del zbirke nas pospremi pesem V tvoji notranjosti je druga notranjost, ki se zaključi z ugotovitvijo S tabo se nadaljuje in začenja od začetka / vse. Deset pesmi tretjega dela zbirke je poklon novemu življenju. V njem se avtor posveti zaznavam in občutkom dojenčka, novo življenje ubeseduje kot individualnega človeka v konkretnih okoliščinah in kot utrinek celotnega človeštva.

Zbirka je primerna za širok krog bralstva: z bogatim pesniškim jezikom bo pritegnila ljubitelje poezije, in tiste, ki že sledijo avtorjevemu delu, s temami, ki so prelomnice v življenju večjega kroga ljudi (npr. odločitev za trajnejše človeške dvojine ali rojstvo prvega otroka) in z zelo spretnim ubesedovanjem na videz preprostega vsakdanjega sveta in prenosom na globlje človeške teme (minljivost, čas, smrt, rojstvo, cikličnost …) pa je zbirka primerna tudi za tiste, ki so (pogosto zmotno) prepričani, da jim je poezija oddaljena in tuja. Avtor namreč vsakdanjost predeluje v poezijo na zelo naraven, navidezno lahkoten, neprisiljen in neizumetničen način. Ali, kot lahko preberemo v pesmi V knjižnici na plaži: jaz sem odkril literaturo sredi ničesar.

Spremno besedo z naslovom Živa življenjska snov je h knjigi napisala Miriam Drev. V notranjosti so pokrajine je šesta avtorjeva pesniška zbirka. Pred njo so izšle: V vsaki stvari je ženska (2006), Boš videl (2009), Lahko noč iz moje sobe, Brazilija (2013), Na tleh je nastalo morje (2018) in Sonce na balinišču (2020).