Selma je sanjala o okapiju
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Vida |
Prevod |
Amalija Maček |
Ključne besede | Ljubezen, Minljivost, Podeželje, Prijateljstvo, Sanje |
"Pustolovščin, za katere si ustvarjen, si ne moreš vedno izbrati."
V Westerwaldu je majhen, odročen kraj, idiličen, obdan s polji, travniki in gozdom. Tej lepi pokrajini in pomirjujoči stalnosti je že vse življenje zvesta Selma, kljub sinovim nasvetom, “naj k sebi spusti nekaj več sveta”. Modra, včasih nekoliko skeptična žena, zmeraj pripravljena za nasvet in tolažbo, v svojo vas vnese preplah, kadar se ji v sanje prikrade okapi (krasi naslovnico knjige). Podprto z dejstvi to pomeni zloveščo napoved, namreč smrt v prihajajočih urah. Čeprav vaščani vsaj v večini ne prisegajo na vraževernost, so tedaj zaskrbljeni in oprezni, v zadnjem hipu želijo izpovedati dolgo zamolčane skrivnosti. Iskriva, mestoma bridka, predvsem pa življenjska pripoved govori o zaupanju in iskrenosti ter minljivosti. Resnica je breme, ki ga lahko odložiš, ampak trenutek za izpoved mora dozoreti. Polzenje časa je relativno, včasih pohitri, spet drugič, ko zadane bolečina, se skoraj povsem ustavi, zavest o minljivosti pa sproža vprašanja o tem, kateri so tisti najvrednejši spominski prizori. Vsevedno beleženje dogodkov in čustvenega sveta literarnih oseb dopolnjuje prvoosebna pripovedovalka Luise, Selmina vnukinja. Njen lik razkriva nekatere avtobiografske poteze pisateljice, ki je otroštvo tako kot Luise preživljala v istem podeželskem okolju in se sprva izučila za knjigarko. V nemški knjižni uspešnici je izpisala tudi zgodbo o vdanosti in ljubezni, ki se dolga leta pestuje naskrivaj, ter takšni, ki se porodi na povsem nepričakovan način ter ji na poti stojijo razlike in razdalje. Luise se namreč zaljubi v Frederika, budističnega meniha, ki živi v samostanu na Japonskem. Če obstaja nekaj tako nenavadnega in hkrati čudovitega, kot je okapi, je mogoče skoraj vse, morda tudi povezati stvari, ki na videz ne sodijo skupaj.
Objavljeno: 03.01.2020 09:38:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:10
Medtem ko sem opazovala vrata, kako se zapirajo, sem pomislila, da je Frederik rekel, da se je odločil za to pot, in pomislila sem, da se sama še nikdar nisem za nič odločila, da se mi je vedno vse kar zgodilo, pomislila sem, da še nikdar nisem zares rekla Ja, pa tudi nikdar nisem rekla Ne. Pomislila sem, da nas pretresljivo slovo ne sme ustrahovati in da se mu vsekakor lahko izmaknemo, kajti dokler nekdo ne umre, se o vsakem slovesu lahko pogajamo. Regionalni vlaki, ki nenadoma odprejo svoja vrata, se ne pogajajo, vrata, na katerih še pred jesenjo visi venček iz jesenskega listja, pa so pripravljena na pogajanja. (str. 137)