To objokovano telo

Žanrdružbeni roman, moralistični roman, personalni roman, problemski roman
Narodnostafriška literatura, južnoafriška literatura, zimbabvejska literatura
Kraj in leto izidaNovo mesto, 2024
Založba
Prevod Andrej E. Skubic
Ključne besede 20. stoletje, Afrika, Brezposelnost, Družbena neenakost, Družbeni odnosi, Identiteta, Postkolonializem, Rasna diskriminacija, Revščina, Samske ženske, Spolna diskriminacija, Turizem, Zimbabve
Število strani

401

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

13-14 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Presunljiva pripoved o človeku, družbi in mrku duše

Pisateljica, filmarka in aktivistka Tsitsi Dangarembga, eno najprodornejših afriških literarnih glasov, prejemnica nagrade za mir Združenja nemških založnikov, Pintarjeve nagrade ter nagrade za svobodo izražanja, je svetovno literarno javnost prvič pretresla z romanom Živčna stanja, v kateri piše o Tambudzai kot osrednji junakinji, ki ji v edinem v slovenščino prevedenem delu sledimo tudi v romanu To objokovano telo, sklepnem delu trilogije. Spoznamo jo kot že odraslo žensko, za pojme tiste družbe v srednjih letih, čeprav jih šteje komaj nekaj čez trideset, brez otrok, brez službe in tudi brez lastnega bivališča.

Ko je bila še mlada, je bila Tambudzai bojevitega duha, v revni zimbabvejski vasi je na polju pomagala gojiti koruzo in prodajala storže, da bi zaslužila za šolnino. Na šoli je bila med najbistrejšimi učenci in je lahko kot ena redkih šolanje nadaljevala naprej. Svojo prvo službo je dobila v oglaševalski agenciji, ker pa so si zasluge za njene izvirne ideje prisvajali drugi, je podala odpoved. S tem pa sprožila svoje plazenje na poti do socialnega in osebnega dna.

V mestu ne pozna nikogar, ki bi ji pomagal, in ničesar si ne želi bolj kot odtrgati se od mučnosti, s katero se prebija skozi vsak dan posebej, željna zapustiti Zimbabve in poiskati srečo drugje, v Evropi. V njenih mislih je polno obsodb brez besed, okolje pomôči ni naklonjeno, prej nasprotno, v medsebojnih odnosih prevladuje odtujenost, nasilje je vseprisotno, razlike med revnimi in situiranimi so neizmerljive, družba je razslojena, skorumpirana in neprivoščljivo povzpetniška, moč je na strani patriarhalnosti v vsej njeni animalni krutosti. Kljub temu si želi najti moža, predvsem zaradi varnosti, ki jo poroka prinaša (no, če imaš srečo in tvoj mož ni nasilnež kot mnogi v tej deželi), a je to enako težko kot izbojevati vojno. Tudi to – vojno – so v deželi že izbojevali, a ta ni prinesla drugega kot lažne upe in še absolutnejšo različico obupa.

Ujeta v samoti, kjer se nima več kam skriti, še najmanj pred samo seboj, siromašna in osamljeno zapuščena, najde službo kot učiteljica, a se žarek upanja, da se bo končno uspela postaviti na svoje noge, kmalu preoblikuje v odskočno desko k popolnemu psihofizičnemu zlomu.

Krivda, ker iz svojega življenja ni uspela narediti ničesar kljub izobrazbi, zaradi katere so njeni starši vanjo polagali vse svoje upe, saj bi s svojim uspehom lahko pomagala tudi njim, živečim v skrajno bridkih razmerah, je ubijajoča; končala je namreč v še večji stiski kot oni, predvsem sramotnejši v svojih in v očeh drugih. V krčevitem boju za preživetje ne najde izhoda, njene presoje se velikokrat izkažejo za napačne. Razžira jo jeza zaradi krivic, ki se dogajajo na družbeni ravni in so dovoljene sistemsko, občutek izdaje, nemoč premostitve, prehoda na stran uspešnejših, uveljavljenih, priznanih.

Po odpustu iz bolnišnice, kjer je nastanjena po psihičnem zlomu, nekaj časa živi pri sestrični, do dne, ko sreča svojo bivšo sodelavko, ki ji ponudi službo v turistični agenciji. Z zadnjim delom, ki ga mora opraviti zanje, pa stori zločin, ki ni zgolj zločin, storjen rodnim koreninam, pač pa tisti, ki ga Tambudzai izvrši sama nad seboj na način najintimnejše veleizdaje. Da lahko to preživi, je potreben temeljni preporod.

V kolikšni meri je naša družba drugačnejša od tiste, ki jo v romanu predstavi Tsitsi Dangarembga? Kje so meje, ki jih ne bi smeli prekoračiti? Kako ohraniti lastno dostojanstvo v neživljenjskih razmerah? Komu soditi? V koga in kaj se zazreti?

Kruta in presunljivo izpisana podoba Zimbabveja v času konca prejšnjega stoletja skozi podobo ženske, ki si želi predvsem osebne svobode in udobnejšega ali vsaj spodobnejšega življenja. A je pot, ki jo prehodi, nadvse lomljivo katarzična.

Glej tudi:

Skrbi te, da ti bo začelo hoditi po glavi, da bi vse skupaj končala, saj nimaš ničesar, zaradi česar bi se splačalo vztrajati: niti doma, niti službe, niti podpore družinskih vezi. Taka misel te preplavi z lepljivim blatom krivde. Iz sebe ti ni uspelo narediti popolnoma ničesar, pa vseeno lahko tvoja mati zdrži še v bridkejših razmerah, kot so tvoje, zabita v tisti svoji revni vasi. Kako si z vso svojo izobrazbo nazadnje končala v še večji stiski kot tvoja mati? Da končaš niže kot ženska, ki jo je življenje tako potlačilo, da se je poskušala opreti na svojo drugo hčer – hčer, ki potrebuje podporo tudi sama, ker je izgubila nogo v vojni, zdaj pa skrbi za dva otroka iz boja za osvoboditev, tvoji nečakinji, ki si ju videla le enkrat, ko sta komaj hodili. Tvoj stric, ki se je potrudil in te poslal v šole, da bi ti omogočil, da se izogneš mamini usodi, je na vozičku, v žrtev boja za neodvisnost ga je spremenila zablodela krogla iz pozdravne salve enaindvajsetih pušk med prvimi proslavami, ki se mu je zarila v nežne membrane poleg hrbtenjače. Siliš se, da ne bi zapravljala misli za svojega očeta, ob katerem te že sam spomin preplavi z obupom. Edini človek, ki bi lahko pri stiski tebe in tvoje družine lahko pomagal, je tvoja sestrična Nyasha. Toda ona se je odselila v tujino. Z njo si bila na zadnje v stiku, ko ti je poslala čevlje, po srečnem naključju ravno v času, ko je pošta še zmeraj razvažala pošiljke, namesto da bi jih kradla. Ne moreš se spomniti, katera je bila nazadnje na vrsti, da piše kateri, niti tega, ali si ji poslala pismo v zahvalo.

V letih po diplomi si se otresla študijskih prijateljic, saj se nisi mogla kosati z njihovim življenjskim slogom in nisi marala, da bi se ti smejale. Leta kasneje si se po nenadni odpovedi oddaljila tudi od kolegov pri oglaševalski agenciji. V tistih zgodnji dneh bivanja pri mai Manyanga se trpinčiš z mislijo, da lahko za to, da si zapustila službo tekstopiske, kriviš edino samo sebe. Lahko bi prenašala vse tiste bele moške, ki so se podpisovali pod tvoje slogane in rimane dvovrstičnice. Veliko časa zapraviš za obžalovanje, ker si si iz čistega vztrajanja pri načelnosti sama izkopala grob. Starost ti onemogoča, da bi si pridobila novo mesto na tem področju, kajti kreativne oddelke dandanes zasedajo le še mladi z irokezami in obročki v obrveh, jezikih in popkih.

(str. 56-57)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige To objokovano telo.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 103
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1