Stvari : zgodba iz šestdesetih let

Kot je razvidno že iz podnaslova, se roman (po katerem se je, mimogrede, zgledoval tudi Vincenzo Latronico pri pisanju svoje lanskoletne uspešnice Popolnosti – gre za aktualizirano, formalno slično in v sodoben svet prestavljeno idejo Perecovih Stvari) dogaja  v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in v ospredje postavlja mlad francoski par, ki živi v srcu Pariza. Sylvie in Jérôma bolj kot njuna medsebojna ljubezen povezuje apetit do stvari – lepih, novih, dragih in modernih, skratka stvari, ki dišijo po denarju. Čislanje materialnega je skupna točka tudi v njunih prijateljskih družbah, kjer skupaj sanjajo o drugačnem, boljšem in udobnejšem življenju. Čeprav sta Sylvie in Jérôme povzpetniška in neprestano čutita, da si od življenja želita več, pa se za materialno udobje nista pripravljena odreči svobodi, ki jo omogoča priložnostno delo. Ne sanjata namreč o tem, da bi postala bogata, pač pa da bi se bogata že rodila, zato namesto redne zaposlitve, ki bi jima omogočila stabilnejše dohodke, raje sanjavo poležavata ali pohajkujeta po mestu, prečesavata bolšjake in revije o življenjskem slogu ter nabavljata drobnarije.  

Perec se pri opisih osebnosti ne spušča globlje, kot je potrebno za elementarno zgodbenost, prav z odsotnostjo psihološkega vidika pa roman pridobiva na širši, celo kolektivni razsežnosti, saj ne prikazuje le usode posameznika, pač pa celotnih generacij, ki so v povojnem času – ko je tehnološki in civilizacijski napredek prvič v zgodovini tudi množicam omogočil izobilje dobrin – mrzlično podlegale hlepenju po materialnem blagostanju ter navidezni sreči, ki jo prinaša.

Ena od posebnosti romana je tudi ritem pripovedi ter skrajno objektiven pripovedovalčev odnos do protagonistov, ki meji na hladnost. Kljub temu (ali pa ravno zato?) slog doseže svoj učinek: pokaže na izpraznjenost, ki jo v življenju pušča denar kot najvišja vrednota.