Vlažne duše

Žanrdružbeni roman
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2017
Založba
Ključne besede Globalizacija, Potovanja, Turistični vodiči, Utopija
Število strani

193

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

"Ta svet bo šel v kurac."

S temi besedami svojo skepso nad pravilnostjo trenutne globalne politike in svetovne ureditve izrazi glavni protagonist Hudejevega romanesknega prvenca, in jih podkrepi z dovolj tehtnimi argumenti, da mu bralec vsaj prikima, če ne že kar podobno jedrnato pritrdi. A vendar se vsebina Vlažnih duš še nekoliko bolj osredotoči na značajske značilnosti prebivalstva konkretnega delčka tega istega sveta, ki ga večkrat radi poimenujemo “na sončni strani Alp”. Nekako se zdi, da želi Hudej temu narodu nastaviti ogledalo, da se ta v njem vidi, da se v njem prepozna, o videnem dobro razmisli in morda celo kakšno malenkost nekoč spremeni. Morda? Morda tudi ne? To je stvar odločitve vsakega posameznika oziroma bralca, ki se bo Vlažne duše nekoč odločil prebrati. Ta svet bo v vsakem primeru šel v “kurac”, še vsak do zdaj je, a vendar se nam tja preveč ne bi smelo muditi. Več ko nas bo, ki bomo Vlažne duše (in podobna besedila) prebrali in o njih dobro razmislili, daljša bo naša pot do tja. Kot je rekel Brecht, knjiga je orožje…

“V vročih dneh je postala vlaga včasih neznosna, a povsem nekaj drugega kot tista, ki sem jo poznal doma. Podalpska vlaga je bila okolje samo. Čutil in zaznaval sem jo povsod. Pozimi je vlažila stene spalnice, otroške sobe. Čutil sem jo v kuhinji, v kopalnici, na oblačilih, ki sem jih zjutraj nadel, na posteljnini. Čutil sam, da so oblačila težja, kot so bila v resnici, čutil sem jo na plašču, ki sem ga čez noč obesil na balkon, da se prezrači, in niti pomislil nisem, da bi ga zjutraj oblekel. Dal sem ga, sicer brez smisla, sušit v sobo, kjer se je navzel nove vlage in vonja samega stanovanja. Vlago si lahko videl na cesti, na oblačilih in v tipu oblačil, ki so izdajala poreklo Slovenca.” (str. 34-35)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Vlažne duše.

Kritike

(1)
Jasna Lasja
Ta dušljiva vseprisotnost vlage

Njegovi virtualni prijatelji vemo, da je romaneskni prvenec napisal tako, kot piše objave na Facebooku. Če tam z njimi običajno izzove številne reakcije prijateljev, ki se nadaljujejo v vročekrvne debate, bo v njegovem prepoznavnem jeziku, polnem zasoljenih prispodob, ostro zašpiljenih poant in humornih utrinkov napisan roman gotovo izzval številne bralce. In posledične debate. Kot je povedal na eni izmed predstavitev romana, ni nameraval pisati visoke literature, kar koli naj bi to že pomenilo, ampak je želel predvsem napisati berljiv roman. To mu je v polni meri tudi uspelo.

Dobrih dvajset let je minilo, odkar je Mohor Hudej izdal zbirko kratkih zgodb Mumps v zrelih letih (Cankarjeva založba, 1995). Vlažne duše so v precejšnji meri avtobiografski roman, ki se na debelo spogleduje z utopijo, ali, kot so ga označili, gre za treznoutopični roman. Osrednji lik Matjaž se v zrelih letih odloči, da zapusti Slovenijo in odide živet na manjši tajski otok, tja, kamor je dolga leta kot turistični vodnik vodil slovenske turiste. Razlog odhoda iz domačega okolja, kjer sta ob njem še žena in študirajoči sin, je v naraščajoče nevzdržnih družbenih razmerah, ki jih ustvarjajo lokalni veljaki neprepričljive provenience in še bolj neprepričljivih floskul o delu za dobro drugih. Ko zaradi nebrzdanega jezika izgubi službo, se odločitev pokaže sama po sebi. A idilo ležernega dela v osrčju Andamanskega morja, ki zna spričo tečnih turistov biti tudi precej stresno, preseka incident z gručo slovenskih turistov z zagovednim obnašanjem, ki celo izzove obsodbo domnevne kraje večje vsote denarja s strani skromnega, poštenega in zanesljivega lokalnega vodiča.

Vsakdo, ki potuje mimo potovalnih agencij, ki potuje kot popotnik in ne kot turist, ki na svojih potovanjih živi, se zaveda, da kaj takega ni možno, ne le, ker to pojasni prvoosebni pripovedovalec romana, ampak ker je samo po sebi umevno, da bi vsaka najmanjša kraja pomenila popolno izgubo dela lokalnega soudeleženca v turizmu, kar bi njega in njegovo družino odvedlo v zanesljivi propad. Seveda oholi in samozadostno zaplankani turisti - tisti, ki si upajo potovati zgolj z agencijo, ker bi se na poti, prestrašeni in nebogljeni, gotovo izgubili, v kolikor bi se po čudežu sploh odpravili nanjo -, tega ne vedo in v prepričanju, da se bodo stvari zanesljivo obrnile njim, turistom, ki imajo vselej prav, v prid, razkrivajo predvsem svojo nizkotno nrav in pri tem ne razmišljajo, da bodo za seboj pustili umazano sled celotnega naroda.

Pripoved izmenično niza poglavja Matjaževega življenja v Sloveniji s stopnjevanim zadušljivim ozračjem, ki ga je pripeljalo do salta mortale, in življenja na Tajskem po dokončnem prihodu tja. Počasi se mu pridružita tudi žena in ob koncu še sin z dekletom, in videti je, da se življenje lahko prične znova. »Skratka, tu sta, na novi poti. Zbežala sta, naravnost zbežala, tako kot bežijo iz teh podalpskih lukenj vsi pametni, mladi ljudje, ki so spoznali, da tam zanje ni prostora. (...) Zaživela bosta tu, tako kot številni drugi njuni vrstniki kje izven domovine. Počasi se jima bo materni jezik stapljal z vsakodnevnimi tujkami in njun slovenski naglas pri izgovorjavi angleščine z globalizirano angleščino. Vadila bosta izgovorjavo tajskih samoglasnikov in soglasnikov, prevzemala tukajšnjo kulturo, njihov nasmeh in igrivost. Z Bobom bosta govorila, čemur Bob reče angleško, skupaj s kretnjami rok. Živela bosta v klimi z očiščujočo vlago, ki se briše z enim samim zamahom toaletnih robčkov ali brisače, kot katarzičen znoj. Pozabila bosta na strah pred vlago, vseprisotno vlago, in pozabila bosta, da morata vsak večer z balkona pospraviti sušeče perilo, da ne bi bilo naslednji dan še bolj mokro. Jedla bosta na ulici, pod milim nebom, in v barih snovala načrte za bodočnost, brez poslušanja tistega vzklika, ki ga je Lovro enako preziral kot jaz, ko je delal kot kelner: 'Oooooo-paaaa.'«

Roman se zaokroži v začetek, ali natančneje, v Matjažev začetek pisanja romana. Tega, ki je (bil) pravkar prebran. Realistično snovana pripoved, ki tu in tam vzbuja grozo, srd in sram, je ne le gladko berljiva, ampak tudi duhovita, neprizanesljiva, cinična, pretkana, sočna, in na trenutke, predvsem proti koncu, tudi melanholično-hrepenenjska. Taka, kot se spodobi za roman o sodobnem slovenstvu, ki je, razen redkih izjem, pozabilo na klene človeške vrednote, na nekdanjo, zdavnaj pozabljeno moč »bratstva«, na nekdanje hrepenenje po vzpostavitvi in ohranitvi lastne dežele, na skrb za sočloveka in za prihodnje rodove. Tudi zato je Vlažne duše potrebno prebrati.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 18
Komentarji: 0
Število ocen: 6
Želi prebrati: 5
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 6