Potovanje s Charleyem

“Videl sem sezonske delavce po vsej deželi: Indijce, Filipince, Mehikance, Okiejce. V Maini so bili večinoma francoski Kanadčani, ki so prišli čez mejo zaradi spravila krompirja. Na misel mi je prišlo, kako so Kartažani najemali vojake, da so se borili zanje, in prav tako najemamo tudi mi, Američani, delavce, da opravljajo za nas težka in poniževalna dela. Upam, da nas nekega dne ne bodo preplavili tisti, ki niso preponosni, preleni ali premehkužni, da bi se pripognili do zemlje in pobirali pridelke, ki jih jemo.” (Str. 51)
… “In potem se mi je zazdelo, da je vsa skala občutkov in reakcij posledica občevanja z ljudmi, in če to odpade, občutki počasi odmro. Človek, ki ne zna ničesar povedati, nima besed. Ali je tudi nasprotno mogoče? Ali morda ne najde človek, ki nima nikogar, s katerim bi govoril, zaradi tega nobene besede, ker jih pač ne rabi? Kdaj pa kdaj beremo v časopisih poročila o otrocih, ki so rasli pri živalih – recimo pri volkovih. Ti otroci so hodili po vseh štirih, se oglašali z glasovi, ki so se jih naučili od rednikov, in morda so tudi mislili po volčje. Samo s posnemanjem se razvijemo k originalnosti. Vzemimo na primer Charleya. Vedno se je v Franciji kot tudi v Ameriki družil z izobraženimi, vzgojenimi, načitanimi in pametnimi ljudmi. Charley je prav tako malo podoben psu kot mački. Zaznava ostro, je pameten in zna brati misli. Ne vem, če zna brati misli drugih psov, moje zna na vsak način. Še preden dozori kakšen moj načrt, Charley že ve in ve tudi, če je v načrt vključen tudi on. O tem ni dvoma. Poznam njegov obupno nezadovoljni pogled, če ravno premišljujem o tem, da bi ga pustil doma. (Str. 103-104)