Strašilka
Žanr | fantastični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Bolezni, Drevesa, Družina, Fantastična bitja, Ljubezen, Mladostniki, Prijateljstvo, V mladinskem leposlovju, Zdravilnost |
Davorka Štefanec je večinoma na drugi strani. Zaposlena je v knjigarni. Tokrat pa predstavljamo njen roman Strašilka. Zgodba govori o Albi, ki izpolnjuje še zadnjo nalogo, preden bo postala najmlajša vladarica Podsveta. Njena zadnja naloga je Oliver, njega ozdravi in mu podari življenje, pa se bo lahko vrnila v svoj Podsvet. Ne gre pa tako lahko. Oliverja reši, ampak s pomočjo svoje ljubezni. Med opravljanjem naloge se zaljubita in vrnitev iz Medsveta v Podsvet se zdi težja naloga, kot vse naloge prej. Alba jih je opravila z lahkoto. Ljubezen je hkrati najlepša in hkrati najtežja stvar na svetu. Ko se odločamo med ljubeznijo in med nekim višjim ciljem, ki ga moramo ali bi ga morali uresničiti v dobro vseh, ne samo sebe, odločitev naenkrat ni več lahka. Ali se egoistično odločiti za ljubezen ali slediti višjim ciljem v dobro vseh? Alba se odloči za skupno dobro. Odpove pa se svoji ljubezni. Med potovanjem pa je vseeno izkusila, kaj je ljubezen. Četudi je trajala kratek čas, jo je izkusila. Bolje pet minut prave ljubezni kot vse življenje brez ljubezni. V življenju so samo trenutki tisti, za katere se živi in ki nam jih kljub vsemu, ne more nihče vzeti. En pogled je včasih dovolj za vse življenje. Tudi v svetu ljudi. Med opravljanjem naloge in rešitvijo Oliverja Alba spoznava dve različni plati ljudi. Na eni strani je krutost in nesprejemanje drugačnosti s strani njenih vrstnikov, na drugi strani pa ljubezen Oliverja in članov njegove družine. Kljub vsej krutosti, ki jo doživimo v času naših življenj, v resnici štejejo samo trenutki ljubezni. Knjiga je bila nominirana za nagrado modra ptica.
Objavljeno: 04.06.2022 08:27:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:37
“Ko pa so planet naselili ljudje, se je to spremenilo, čeprav so bili v davnih časih bolj povezani z naravo. Začeli so sekati gozdove, da so pridobili obdelovalne površine in zgradili hiše, mesta. Ker so si drevesa želela, da bi tudi z ljudmi složno bivala, so se jim umikala. Ampak ljudje so gozdove vedno bolj izsekavali in bilo jih je vedno manj, ljudi in njihovih naselbin pa je bilo vedno več. Počasi so začela nastajati tudi velika mesta in drevesa so izgubila nadzor in teren. Bitja so imela na razpolago vedno manj prostora. Ker so se ljudje teh bitij vedno bolj bali – prevladovalo je splošno mnenje, da so vsi, ki so drugačni od ljudi, zlobni -, so jih začeli preganjati, pobijati, zapirati. Nekatera bitja so se uprla in prišlo je do vojne. Veliki svet se je odločil za umik v podzemlje, Podsvet, da ne bi vsesplošna vojna ogrozila življenja na planetu. Vsa bitja zdaj tam živimo složno. No, kolikor se le da.” (str. 168)