Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva

Zdaj se ni več bala, da bi ju odkrili – čeprav še vedno ni mogla razumeti, zakaj ju niso. In na neki način se ji je zdelo edino pravilno, da norčije njenega nekdanjega jaza niso bile povezane z njenim zdajšnjim jazom, kaj šele nejnim resničnim, za katerega je upala, da bo prevladal, takoj ko ji bo enkrat uspelo oditi iz tega kraja, stran od teh ljudi, ki so mislili, da jo poznajo. Osupnilo pa jo je, kako so se stvari zasukale – zdelo se je fantastično, in vendar dolgočasno. Tudi žaljivo, kot nekakšna šala ali nerodno opozorilo, ki se je je hotelo polastiti. Kajti kje na seznamu stvari, ki jih je hotela doseči v svojem življenju, je pisalo, da bo odgovorna za to, da bo na svetu obstajala oseba po imenu Omar?
Ne ozirajoč se na svojo mater, je napisala: “Ne poizveduj, prepovedano nam je vedeti…”
Grizljala je svinčnik in razmišljala, nato pa jo je spreletel občutek zadovoljstva, ko je končala stavek: “…kaj je usoda namenila meni ali tebi…” (str. 59-60)