Slovenske pravljičarke (1848-1918) in evropska tradicija od trubaduric do pravljičark

Žanrpravljica
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2020
Založba
Ključne besede Pisateljice, Pravljice, Slovenija
Število strani

232

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Gre za izjemno znanstveno monografijo o pravljičarkah, tudi slovenskih. V prvem delu monografije je predstavljen evropski prostor, v drugem delu pa slovenske pravljičarke. Najprej zaslužni profesor Zipes iz ZDA, eden najpomembnejših raziskovalcev pravljic in poznavalcev teorije pravljic, predstavlja pravljice, pravljičarke in pravljične junakinje iz evropskega prostora. V drugem poglavju profesor Ehrhard iz Nemčije predstavlja pravljičarke bratov Grimm, sestre Hassenpfug in sestre Haxthausen, predvsem Dorotheo Viehmann in Elizabeto Schellenberg. Profesorica Milena Mileva Blažič pa ugotavlja, da je na Slovenskem prva objavila pravljico Josipina Toman Urbančič – Turnograjska. Njena pravljica Rožmanova Lenčica je bila objavljena leta 1853. V Evropi so že mnogo pred tem ustvarjale srednjeveške trubadurice, v 17. pa so francoske precioze razvile avtorski pristop k pravljici, ki se je kasneje razvijal tudi na Slovenskem. V knjigi so predstavljene tudi slovenske pripovedovalke pravljic, med znanimi ljudskimi pravljičarkami so bile t. i. Štrekljeve pravljičarke, ki so bile zapostavljene. Vedno je bil poudarek na pravljičarkah pisateljicah, torej na tistih, ki so pravljice tudi zapisovale in jih včasih tudi avtorsko nadgradile. V zadnjem, tretjem delu monografije pa so zbrane pravljice od trubaduric in precioz do slovenskih pravljičark. Monografija nam, če to le želimo, odpre nov pogled na pravljični svet. In ne pozabimo, pravljice so bile najprej namenjene odraslim.

“Pravljice so s svojimi metaforičnimi aluzijami v marsičem resničnejše kot tako imenovane resnične zgodbe, ker jih na splošno preveva občutek za družbeno pravičnost, ki ga v naših družbah ne zasledimo. Medtem ko številne ljudske pripovedke in pravljice domnevno poudarjajo partiarhalni pogled na svet in načelo, da ima močnejši vedno prav, največkrat simpatizirajo z žrtvami in reveži ter so prežete s sočutjem in pravičnostjo, v katerih so jih pripovedovali in zapisali. Ker ljudskih pripovedk in pravljic medtem niso poneumili za otroke, so na splošno tako pomembne in odmevne zato, ker prepletajo glasove kmečkih pripovedovalcev in tistih nižjega stanu s pogledi izobraženih pripovedovalcev in piscev višjega stanu. Etično oblikovanje pravljičnega žanra temelji na zaroti in sodelovanju ljudi različnih družbenih razredov in porekla ter na potrebi po vnovičnem pripovedovanju in zapisovanju zgodb iz preteklosti, ki so še vedno povezane z življenjem ljudi, s preverjanjem njihovih načel in dejanj. Pripovedovalci in avtorji pravljic so iskali resnico, kakovost njihovih zgodb pa je povezana z resnico kot vrednoto.” (Zipes, str. 17)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Slovenske pravljičarke (1848-1918) in evropska tradicija od trubaduric do pravljičark.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 30
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0