Slovenci

V knjigi se nahajajo avtorjeva izstopajoča publicistična dela, v katerih Slovenci kot narod ali posamezniki niso vedno nujno glavno obravnavani, so pa vsaj rdeča nit, umeščena v določen kontekst. To je lahko kontekst ZDA, kjer so slovenski izseljenci nekaj časa predstavljali dušo mesta Fontana v Kaliforniji, ali pa se je agitator s slovenskimi koreninami vpletel v lov na komunistične čarovnice v obdobju makartizma po drugi svetovni vojni. Lahko je replika na opazko bivšega slovenskega nadškofa Rodeta, da Ivan Cankar pač ni Shakespeare, v kateri dobimo študijo Cankarjevega dela in pregled teorij zarot, ki trdijo, da tudi Shakespeare ni Shakespeare. Če smo že pri literaturi, v knjigi najdemo med drugimi tudi Prešerna, Tavčarja z njegovim futurističnim romanom 4000 in Vladimirja Levstika z njegovo pozabljeno satiro Višnjevo repatico. Pri Štefančiču se je seveda nemogoče izogniti tudi filmu, npr. Srcu v breznu, primeru sodobnega italijanskega agitpropa, ki v stilu žajfnice spregleda obstoj fašizma, monstruozne razsežnosti pa pripiše slovanski krvoločnosti. Ali pa Františku Čapu, ki je slovenski film povzdignil na svetovno raven, v zameno pa dobil dobro mero pregovorne slovenske zavisti med profesionalnimi kolegi in mačehovsko ravnanje države. In Vilku Filaču, slovenskemu direktorju fotografije, ki sta se mu poleg Kusturice priklanjala tudi Marlon Brando in Johnny Depp. Pokloni se Tarasu Kermaunerju, obravnava pa tudi slovenski nogomet, slovenska nasprotja, pobarvana v rdeče in črno in ne pozabi na vodilna slovenska serijska morilca, Metoda Trobca in Silva Pluta. Vse v kontekstu slovenskega narodnega značaja. In še mnogo več.