Skrivnosti z Otočic : roman

Kakor lahko beremo v spremni besedi, je avtorica knjige izčrpno raziskala življenje družine Margheri z Otočic in na podlagi svojega študija izpisala zgodovinsko-ljubezensko družinsko sago. Beremo o gradu Otočec, umeščenem v zgodovinske oz. življenjske okoliščine od 1860 do 1960. leta. Tako spoznamo grofa Margherija in grofico Josephino ter njune otroke Rudolfa, Albo, Florentino, Katinko in Rodrigo. Spoznamo radoživega grofa, ki skače za kiklami drugih grofic, služkinj in damic, medtem pa žena Josephina tega ne prenese ravno brez posledic. Večkrat se od njega odseli, na koncu pa za vedno ostane na Dunaju. Avtorica popiše vse razmere: običajen odnos do žensk, do nižjih slojev, odnos do slovenskega jezika, politike. Beremo o življenjskem stilu gospode in hlapcev/valptov. Posebej zanimivi so opisi potovanj s poštnimi kočijami, peric, žanjic, konjarjev, kulturnega življenja in gosposke zabave, dnevnega časopisja, aktualnih književnikov, slikarjev. Zanimivi so opisi furmanskih postankov z okrepčilom v Ivančni Gorici ali na Hudem pri Fedranovih ter kasneje gradnja železnice od Novega mesta do Ljubljane. Pa tudi bogata zgodovina šentjernejskega področja. Posebej čutna postane avtorica pri slikanju narave, gozdov, potresov, poplav ali idile grofij in kmetij okoli Krke, otokov/otočic na Krki – naših Benetk, širše priljubljenosti le-teh, o Šmarjeških toplicah in drugih poslih gospode, predmetov in oblačilne kulture. Zopet vas tudi spomni na prebujanje juter, grajske in kmečke pitoreske nekdaj, različne obrti, pa na skrivnosti – po vojni večinoma “izginule” gospode, zapise v časopisih in dnevnikih. Kasneje v knjigi spremljamo življenje Margherijevih otrok. Vsi, očitno zaznamovani z očetovim sramotenjem, ostajajo dolgo samski, nakar se Florentina po štiridesetem letu zaljubi v mladega kočijaža Johana, druga sestra, Rodriga, pa v kar 18 let mlajšega nečaka. Prvo je slovenska različica Romea in Julije, drugo pa gotovo zgolj patologija. Preberite, kako se je vse skupaj končalo in raziščite tudi sami precejšenj del na novo obujene slovenske zgodovine. Za Florentino so ostala mnoga likovna dela, tudi avtoportret na naslovnici knjige. (Zapisano na dan 30. obletnice samostojne Slovenije kot mali doprinos k zavedanju zgodovine)