Ringlšpil

Roman Ringlšpil je sociološko-psihološka študija nekega obdobja, prostora in neke generacije. Pisatelj se vživlja v mladino, ki se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja znašla na prehodu iz otroštva v odraslost, v medprostoru ne enega ne drugega in se temu primerno (ne)iskala. Na begu pred dolgčasom vsakdana se je zatekala v kratkočasnost vrstniškega druženja, nujno povezanega s poglabljanjem v glasbo in vsaj rekreativno zlorabo legalnih, pa tudi prepovedanih substanc. Prizorišče dogajanja je Maribor, industrijsko mesto, ki je ob prehodu na drugi družbeni sistem doživelo svoj kolaps in postalo žrtev tranzicije oziroma individualnih napak, skritih pod kolektivno odgovornostjo, kot lahko preberemo v romanu, in vsaj zanj so poporodni krči nove države bili bolj travmatično doživetje, kot se je morda priznavalo iz drugih delov Slovenije.

 O svojih mladostnih pripetljajih nam pripoveduje glavni prvoosebni junak Dejan, vse pa se vrti okoli prijateljske druščine. Večere preživljajo v za takratno mariborsko mladino popularnih, pa tudi v Mariboru znamenitih klubih, kot sta MKC in Satchmo, zaenkrat se še otepajo odgovornosti za resnejše iskanje svojega mesta pod soncem in se s svoje prihodnostjo še ne ukvarjajo. Franjo Naji povedno prikaže, kam segajo ambicije mladeži: »Vesna je bila te dni pričakovano apatična. Ata in mama sta jo vpisala na pravo. Vpisala, ker ni sama imela prav nobenih pretenzij po takem študiju. Pa je mama ukazala, ata pa ubogal, da je treba punco vpisati na fakulteto, ki bo povila ugleden poklic. A je že od začetka vse kazalo na abortus. Najhuje pri vsem je bilo, da podobno kot jaz tudi sama ni imela nekih drugih aspiracij ali pretenzij, kaj bi počela v življenju. Fajn se imet – ja; droge in seks – ja; lepe cote – ja; muzika – ja; študij, odgovornost, služba –ne!«

 Prišli smo do Vesne, Dejanovega dekleta. Njeno uživanje drog je preseglo rekreativne okvirje in zapadla je odvisnosti od heroina. V romanu je precej prostora namenjenega iskanju razlogov za Vesnino odvisnost, veliko pa ga namenja tudi posameznim opojnim sredstvom, njihovem učinku, razlikah med njimi, velikokrat na zelo spoznaven, pa tudi na prav zabaven način. Slikoviti in duhoviti so tudi opisi subkultur, ki so sobivale v tistem času, od pankerjev in metalcev do na novo porajajočih se skejterjev in raperjev.

Stalna motivika Najijevih del so tudi družinski odnosi in čeprav govori o grenkih rečeh, je istočasno tudi duhovit. Tukaj bi bilo primerno omeniti spopad med Dejanovim bratom Grego in njunim očetom. Brat je rojen depresivec, darker, ki se vleče kot megla in dolgovezi v nedogled, oče pa, kot se izrazi pisatelj, z »žilico za popizditis« v sebi, ki se zaradi negotove socialne situacije in grožnje izgube službe še toliko hitreje razplamteva.

 Ob nastanku nove države se je razcvetela tudi nova podjetnost. Pisatelj se z afiniteto do sociološke analize loti tudi tega pojava. Nekaj poglavij je posvečenih predstavnikom mariborskega podzemlja, ki izkoriščajo anarhijo, ki je nastala po spremembi družbenega sistema, in poteze nekaterih se lahko Mariborčanom zazdijo kar nekako znane…

Spregovoriti je potrebno tudi o jeziku, v katerem je roman napisan. Pisatelj se globoko spusti v pogovorni jezik in nastane čarovnija, ki naravnost in spontanost govorečega izrazja ohrani tudi takrat, ko je le-to odtisnjeno na papir. Mariborski dialekt je pomešan s slengom tukajšnje mladine in kletvice so pač obvezni sestavni del takšnega govora ali povedano drugače: ljudje pač tako govorijo. Izgubiti to ob prenosu na papir oziroma v književnost pač nima smisla, sploh če bi se zaradi tega izgubila avtentičnost nekega časa in prostora. Pomembno vlogo ima v romanu tudi glasba. Avtor se enciklopedično posveča predvsem alternativnim bendom obravnavanega obdobja, posamezna poglavja so uvedena z verzi, iz katerih lahko zaslutimo, o čem bo poglavje govorilo. Glasbeno obarvan je tudi naslov romana, Ringlšil je naslov pesmi Đorđa Balaševića, panonskega mornarja, mojstra patetike in nostalgije, ki ga je Naji metaforično spretno uporabljal na različnih mestih v romanu. Tudi ko naš glavni junak skuša obuditi spomine iz svoje mladosti, pravi, da so  »komadi najboljši memoari«. Zaradi vseh teh značilnosti bi lahko Ringlšpil primerjali s kultnim Trainspottingom škotskega pisatelja Irvina Welsha, ki proučuje edinburško družbeno dno, zaradi briljantnega prevoda Andreja Skubica pa se lahko ob branju le-tega kratkočasimo z dešifriranjem ljubljanskega slenga.