Revolveraš

Ko pride do vogala, se s torbo ob boku ustavi. Promet rjovi mimo njega – sopihajoči modro-beli avtobusi, rumeni taksiji, volkswagni, velik tovornjak. On je samo fant, a ne povprečen, in s kotičkom očesa vidi moškega, ki ga ubije. To je mož v črnem in njegovega obraza se ne vidi, le plahutajoče ogrinjalo, stegnjene roke in neusmiljeni, profesionalni nasmešek. Z rokami naprej pade na cesto, ne da bi izpustil šolsko torbo, v kateri ima skrajno profesionalno pripravljeno malico gospe Grete Shaw. Skozi polarizirano vetrobransko steklo se za hip vidi zgroženi obraz poslovneža, ki ima temno moder klobuk, za trakom na njem pa zataknjeno majhno, gizdavo pero. Iz nekega radia treska rokenrol. Neka starka daleč proč na pločniku zakriči – na glavi ima črn klobuk z mrežico. Ta mrežica ni v ničemer gizdava; bolj je podobna tančici žalujoče. Jake ne čuti ničesar, le presenečen je in pa, kot običajno, skrajno zbegan – takole se torej konča? Še preden bo pri bovlingu dosegel več kot dvainsedemdeset točk? Trdo prileti na cesto in pogleda razpoko v asfaltu kakšna dva palca proč. Šolska torba mu bliskovito odleti iz rok. Sprašuje se, ali si je odrgnil kolena, v tistem pa ga povozi avto poslovneža z modrim klobukom in gizdavim peresom na njem. To je velik moder cadillac, letnik 1976, s Firestonovimi gumami z belim robom. Avto je skoraj identične barve kot poslovnežev klobuk. Jaku zdrobi hrbtenico, mu spešta drobovje in povzroči, da mu iz ust kot iz šobe pod velikim pritiskom brizgne kri. Jake obrne glavo in zagleda cadillacove ognjeno rdeče zadnje luči in dim, ki se vali izpod zablokiranih zadnjih koles. Avto je šel tudi čez njegovo šolsko torbo in na njej pustil široko črno sled. Glavo obrne v drugo smer in vidi, da se je le malenkost od njegovega telesa cvileč zaustavil velik siv ford. Tisti temnopolti tip, ki ima premično stojnico s sokovi in prestami, teče proti njemu. Jake krvavi iz nosu, ušes, oči, danke. Spolovila ima zmečkana. Nejevoljno pomisli, kako močno si je posnel kožo na kolenih. Sprašuje se, ali bo zamudil v šolo. Zdaj k njemu teče še voznik cadillaca in nekaj blebeta. Od nekod se zasliši grozljiv, miren glas, glas usode, ki reče: “Duhovnik sem. Spustite me naprej. Poslednja spoved …”

Jake zagleda črni talar in v hipu ga prevzame groza. To je on, mož v črnem. Jake z zadnjimi močmi obrne obraz proč. Iz radia nekje v bližini se razlega pesem skupine Kiss. Na asfaltu vidi zdrsavati svojo dlan, majhno, bledo, lepo oblikovano. Nikoli si ni grizel nohtov.

S pogledom, uprtim v svojo dlan, Jake umre.

(str. 119-120)