Parfum
Žanr | postmodernistični roman |
Narodnost | nemška književnost |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2004 |
Založba | Sanje |
Prevod |
Silvija Borovnik |
Ključne besede | Parfumi, Umori |
Genij – umetnik – pošast
Parfum je najbolj znan roman Patricka Süskinda, ki je kmalu po izidu leta 1985 postal mednarodna uspešnica in bil upodobljen tudi na filmskem platnu. Zgodba o morilcu se prične v 18. stoletju, ko na vroč julijski dan prvič ugleda svetlobo dneva Jean Baptiste Grenouille. Rodi se na najbolj smrdečem mestu v Parizu, pod mesarsko mizo, kjer ga mati, misleč da je mrtev, zapusti med trohnečo drobovino. Grenouille je že v zgodnjih letih svojega življenja poseben. V sebi nosi nekaj nečloveškega, pošastnega, kar ljudi navdaja z gnusom, nerazumevanjem in strahom. Ko odrašča, postaja njegova posebnost vse izrazitejša. Molčeč in zaprt sam vase se z okolico večinoma sporazumeva s svojim nadnaravnim občutkom za vonj. Nekega večera med sprehajanjem po pariških ulicah zavonja čudovito dišavo mlade deklice in meje njegovega sveta se porušijo. Njen vonj ga scela prevzame. Občutek sreče, ki ga doživi prvič v življenju, v njem zbudi spečo pošast. Ko se njegovi prsti oklepajo nežnega vratu in njegov nos preplavlja dekletova esenca, spoznava smisel svojega obstoja. Svojo edinstvenost in genialnost mora uporabiti za stvarjenje najpopolnejših dišav. Ker mu njegova posebnost ne dopušča povprečnosti, se pri tem ne zadovolji z običajnimi sestavinami. Iz usmrajenega Pariza se odpravi v idilično okolje provansalskega podeželja, kjer nadaljuje pošastno pot do dišave vseh dišav.
Objavljeno: 14.03.2019 16:21:47
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:42
Počasi se je približeval deklici, bil ji je vedno bolj blizu, stopil je pod napušč in obstal korak za njenim hrbtom. Ni ga slišala.
Imela je rdeče lase in nosila je sivo obleko brez rokavov. Njene roke so bile zelo bele in njene dlani rumene od soka narezanih mirabel. Grenouille se je sklanjal nadnjo in vsesaval njen vonj zdaj povsem nepomešano, tako kot se je dvigal iz njenega tilnika, iz njenih las, izreza njene obleke, in puščal ga je veti vase kot mehak veter. Še nikoli mu ni bilo tako prijetno. Deklici pa je postajalo hladno.
Grenouilla ni videla. Kljub temu pa je obšel tesnoben občutek, čuden srh, kakor da bi jo prešinil davni, pozabljeni strah. Bilo ji je, kot da bi za njenim hrbtom zavel mrzel piš, kakor da bi kdo odsunil duri, ki vodijo v velikansko, mrzlo klet. In odložila je svoj kuhinjski nož, potegnila roko k prsim in se obrnila. (str. 41)