Razpad na spomine

Češki pisatelj, pesnik in publicist Marek Torčík (1993) v svoja dela navkljub spogledovanju z različnimi literarnimi zvrstmi pogosto vnaša elemente avtobiografije ter razmišljanj o odnosu med jezikom in spominom, prav tako pa mu niso tuji družbeni in politični komentarji. Roman Razpad na spomine je pisateljev prvenec in temu primerno izrazito avtobiografski, v njem pa se Torčík posveča opisovanju svojega težkega otroštva, ki je bilo zaznamovano z revščino, nasiljem in nerazumevanjem tako s strani okolice kot tudi lastne družine. Roman se začne s telefonskim klicem ob 3.37, ko Torčíkova mama sporoči, da je umrl njegov ded, ta žalostna vest pa v pisatelju nenadoma prebudi spomine na odraščanje v majhnem industrijskem mestu, ki je bilo za drobnega fanta s homoseksualnimi nagnjenji vse prej kot enostavno. Torčík nastopa kot sestavljalec grobe družinske kronike; mama, revna tovarniška delavka, mora skrbeti za svojega umirajočega očeta, ki se je celo življenje spopadal s hudim alkoholizmom, hkrati pa se ni zmožna soočiti z dejstvom, da je njen sin homoseksualec. Torčík je zaradi svoje “poženščene” narave žrtev medvrstniškega nasilja, edino uteho pa mu predstavlja prijateljstvo s prav tako trpinčenim romskim sošolcem Marianom. Razpad na spomine je intimno delo, ki pa presega okvirje tipičnega družinskega romana in bralca seznani tudi s širšim portretom češke družbe in njenih tabujev, s katerimi se še vedno težko sooča.