Pupa

Žanrbiografski roman
Narodnostpoljska književnost
Kraj in leto izidaVnanje Gorice, 2012
Založba
Prevod Jana Unuk
Ključne besede Družine, 20. stoletje, Vnuki, Starostniki, Poljska, Spomini, Babice, Pisatelji
Število strani

373

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

12-13 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Brezčasje zgodb in ljubezni

Pupa je knjiga, v kateri 83-letna umirajoča babica o svojem življenju pripoveduje vnuku – pisatelju, avtorju knjige. Babica izhaja iz družine poljskih, nemških in ruskih korenin bogatega meščanskega sloja. Prostorsko se z besedilom premikamo med Ukrajino (Kijev) in Poljsko (Oliwa, Lisow, Kielce, Gdansk …), omenja se Nemčija. Časovno prevladuje obdobje 1930-2000, pripovedovani čas sega tudi v preteklost (vse do 70. let 19. stoletja). Tisto, kar se na začetku zdi nekoliko razpršena snov babičinih spominov, družinskih posebnežev in anekdot, sprva spominja na škatlo sestavljanke, iz katere so popadali vsi koščki in se pomešali v neurejeno, mestoma težko dojemljivo pripoved. Krajše babičine zgodbe, kjer se »začetek v glavnem zapleta kot kakšna napol rastlinska vitica, napol živalski oprijemalni rep, ovija se okrog predmeta, osebe, vonja, anekdote, potem pa nori, nori, žene poganjke in se razrašča v cele gozdiče besed in poant« si sledijo po pravilu babičinih naključnih asociacij. Edino, kar tok pripovedi nekoliko zajezi, je razdelitev besedila na daljša poglavja (vseh je 28). Pozneje pripoved spominja na raztresene škatle več različnih sestavljank, katerih vsebina se je babici nepregledno in nepovratno pobrkljala. Tisti, ki pozna izvorno vsebino, ko so babičine razvejane zanimive pripovedi še imele svojo jasno strukturo, osebni pripovedni pečat in lesk izjemne živosti, humornosti in posebnosti, je vnuk – pisatelj, avtor Jacek Dehnel. Pripoved je prvi polovici kot živa žuboreča reka, v katero avtor sprva vstopa samo mestoma, ravno toliko, da pisatelj (in z njim bralci) nekoliko zajamemo sapo in v glavah uredimo številne osebe, dogodke in kraje. V tem obdobju pripoved vsebinsko zaznamujeta večkulturnost družine in za 18. stoletje zelo napreden status vseh ženskih oseb – vse so bile deležne skrbne glasbene, likovne, jezikoslovne in klasične izobrazbe. V drugi polovici knjige reka babičine pripovedi mestoma ponikne – odlomki, kjer zgodbe zakrpa avtorjev spomin in pripovedni glas, so vse pogostejši. Tudi vsebinsko se težišče prenese na vnukovo doživljanje babičinega usihanja, na pisateljevo skrb za bolno babico in pisateljski proces ohranjanja njenih zgodb. Delo je zgodovina Poljske 20. stoletja, posredovana preko zelo originalnega osebnega pričevanja bizarne babice, kjer dogodk in razpadanje družbenih sistemov niso prikazani črno-belo, pač pa veliko bolj večplastno, človeško zapleteno. Je tudi intimna zgodba o posebni navezanosti med vnukom in babico. Pupa je avtorjev prvi roman, pisal ga je med svojim 20. in 22. letom, za objavo so bila potrebna še 4 leta po zaključku romana (2006). Danes je Jacek Dehnel priznan in popularen pisatelj, pesnik, prevajalec in slikar, izdal je 15 proznih in 10 pesniških del. V sodelovanju s Piotrom Tarczyńskim piše na Poljskem zelo popularne kriminalke z zgodovinskim ozadjem. Leta 2017 je Dehnel izdal knjigo
Życie Lali przez nią samą opowiedziane (Lalino življenje, kot ga je povedala sama), v kateri je zbral in uredil vsa dela babice Helene Karpińske (rojene Bieniecka (Karnauchow), 1919-2008).

»Babica je zmeraj ponavljala, da je imela vse življenje več sreče ko pameti in da bi jo, če bi povedala resnico o svojih Nemcih, zmerjali s folksdojčerko. Resnično, Nemci, ki so bili nastanjeni v Lisowu, niso bili krvoločne pošasti, pač pa navadni meščani z zelo spodobnimi nemškimi navadami. Eden je varoval deklico med bombardiranjem, drugi igral Mozarta na orglicah in trdil, da je v domačem mestu član filharmoničnega orkestra. […] Kapetan si je sposojal knjige o slikarstvu, rusi narednik je pomagal v hiši, Apolon z naramnicami pa je bil zaljubljen v babico. […] Hodil je za mano kot pes, motal se je z motnim pogledom, lotil se je vsakega dela v hiši: pomival je posodo, čistil jedilni pribor, lupil krompir. Okupator pa tak!« (Str. 195)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Pupa.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 41
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0