Orakeljska noč

Paul Auster je z romanom Orakeljska noč ustvaril pripoved, v kateri osrednja literarna oseba, pisatelj Sydney Orr, piše roman, v katerem urednik Nick Bowen bere delo pisateljice Sylvie Maxwell z naslovom Orakeljska noč. Pisatelja, ki si je pravkar opomogel po težki bolezni in končno spet začuti pisateljski navdih, spremljamo v njegovem ustvarjalnem procesu od ideje za knjigo do nakupa posebne modre beležke in dejanskega pisanja. Njegovo knjigo spoznavamo še vročo izpod pisateljevega peresa, hkrati s pisateljem smo prvi bralci fiktivne knjige znotraj knjige. Vzporedno se pred nami odvija pisateljevo življenje, razgalja se njegovo razmerje z ženo Grace in drugimi osebami. Zgodba iz fiktivne pisateljeve knjige in njegova lastna zgodba imata vse več stičnih točk. Poleg knjige v knjigi Orr ustvarja tudi scenarij za film s potovanjem v času. Osrednja pripoved postopoma opusti več pripovednih tokov in se osredotoči na enega samega, v središču katerega je predvsem zakonsko življenje Sydneya Orra, njegovo soočenje z ženino preteklostjo in njun odnos do prijatelja (uveljavljenega pisatelja) Johna Trauseja, vse do končnega obračuna s fiktivnimi zgodbami, Orrovimi notranjimi konflikti in ženino preteklostjo. Auster se poigrava z mejnimi stanji zavesti, Orr okreva po hudi nesreči, ki jo je komaj preživel, zato je meja med dejansko resničnostjo in zgolj osebnim Orrovim dojemanjem sveta mestoma postavljena pod vprašaj, kar še okrepi drsenje med fiktivno resničnostjo in literarno fikcijo znotraj te že itak literarne resničnosti. V romanu lahko prepoznamo številne elemente, ki so značilni tudi za druge Austerove romane (tako v romanih pred obravnavanim, npr. Knjiga iluzij ali v poznejših, npr. v romanu Baumgartner iz leta 2023): njegove glavne osebe so pogosto besedni ustvarjalci, pisatelji, prevajalci ali akademiki, pojavlja se fikcija znotraj fikcije, prisoten je motiv žalovanja, pomen naključnosti in usode, problematika lastne identitete, nezanesljivo dojemanje sveta … Najbolj izstopajoča tema Orakeljske noči pa je gotovo pisanje, ustvarjalni proces, moč besed, ustvarjenje fikcijskih svetov, ki v sebi (kakor babuška znotraj babuške) razkrivajo vedno nove fikcijske svetove. Orakeljska noč je vedno znova berljiv roman, v katerem zlahka prepoznamo tipično Austerov pisateljski svet.