Njegova Ekscelenca Christian Grasset

Avtor ima za sabo pestro in uspešno diplomatsko kariero, med drugim je bil ob osamosvojitvi Slovenije jugoslovanski konzul v Celovcu, pozneje je deloval v najrazličnejših mednarodnih organizacijah in kot veleposlanik RS na Irskem, v Švici in Liechtensteinu. V pričujočem romanu so izvrstno opisani zanimivi utrinki iz njegovih bogatih življenjskih in službenih izkušenj in doživetij. Avtor avtentično ujame duh časa v sedemdesetih in osemdesetih letih v Jugoslaviji, piše o Titu in obdobju neuvrščenih, njegove izkušnje iz časa slovenskega osamosvajanja pa se v romanu odražajo v zanimivih insajderskih komentarjih takratnih političnih dogajanj.
Pisanje romana se je začelo z erotično zgodbo, katere glavni motiv je bil seksualni element simulacije obešanja (v romanu zvemo, da o tem fiziološkem fenomenu piše tudi Joyce v Uliksu). Po spletu okoliščin, ki so spodbudile pisanje avtorjevih spominov, je zgodba prerasla v roman, pisan v maniri svetovljanskega pogovora med dvema izkušenima diplomatoma, starejšim, Christianom Grassetom in mlajšim, prvoosebnim pripovedovalcem, očitno alter-egom samega avtorja, ki je kot antipod ekscelence v besedah in dejanjih precej bolj zadržan sogovornik.
V romanu se prepleta dvoje vznemirljivih tem, erotika in politika. Njegova ekscelenca starejši z veseljem deli take in drugačne izkušnje brez kakšnega posebnega filtra, nekoliko arhaično in skoraj objestno, njegove erotične reminiscence so kot nekakšen neskončni sodobni Dekameron. Na današnje očitke glede popredmetenja žensk bi se najbrž požvižgal, a ga ni več mogoče povprašati o tem, saj se v knjigi prepusti smrti – v svojem lastnem slogu: na Karibih, po zmagoviti igri golfa in ponovno, še zadnjič srečno zaljubljen.
Slovenski diplomati pogosto pišejo bolj ali manj literarizirane spomine in dobro je tako, saj se skozi te tekste ohranjajo vsebine, ki jih v službenih spisih ni, predvsem pa so tako njihova doživetja in mnenja dostopna zainteresiranemu laičnemu bralstvu.