Medved

Lou je zaposlena na zgodovinskem inštitutu, ki je v dar prejelo rečno otoško posestvo Pennarth, nahajajoče se na severu Kanade, kamor naj bi odpotovala, da bi popisala bogato knjižnico, ki jo je oblikoval polkovnik Cary, priseljenec in prvi lastnik otoka, ter ugotovila, ali tam hranjeno gradivo morebiti vsebuje materiale, povezane z zgodnjimi nastanitvami na tistem območju. Delo ji je pisano na kožo, saj svoj čas najraje preživlja v intelektualni osami, odmaknjena od ljudi in vulgarnosti sveta.

Na otoku je vselej živel tudi medved, od posestva neločljiv, ki ji je v času njene tamkajšnje nastanitve zaupan v oskrbo. Je že star, ne preveč razdražljiv in vajen človeške družbe, saj ga je redno obiskovala na bližnjem otoku živeča staroselka, ki se je z njim pogosto dolge ure pogovarjala.

Lou je kot mestni človek z nerazdelanim odnosom do narave do njega sprva seveda nezaupljiva, opozorjena je tudi, naj se vendarle zaveda, da je medved divja žival. A se jo njegova osamljenost in vdanost v njegovih očeh, utrujen in otožen medvedov pogled, tolikanj dotaknejo, da začne z njim navezovati stik. Vodi ga na sprehode, z njim plava v reki, pleše, ga masira in čohlja. Meja med njima je vse poroznejša, kot edino bitje, ki ga dnevno srečuje in z njim živi v nekakšnem sožitju, pa ga zvabi tudi v osrčje svojih intimnih fantazij in hrepenenj, s čimer prekorači mejo spodobno dopustnega  ter se zaradi tega kasneje sooči tudi z močnim občutkom krivde oz. sramu.

Marian Engel (1933-1985), kanadska romanopiska in ustanovna članica Zveze pisateljev Kanade, naj bi po mnenju enciklopedistov s tem romanom napisala najbolj kontroverzen roman, kadarkoli objavljen v Kanadi, njegov slovenski prevod pa je izšel ob 50. letnici izvirnega izida. Četudi ga je njen urednik zavrnil, ga je sčasoma uspela izdati pri drugi založbi, zanj pa prejela celo Nagrado generalnega guvernerja Kanade.

V svojih delih je Engelsova ponazarjala predvsem vsakodnevna sodobna življenja žensk, najpogosteje v njihovi najbolj zmedeni obliki, svoje delo pa razumela kot raziskovanje oblikovanja osebnosti v spopadanju z nepopolnim svetom, posebej na primerih posameznikov, ki so bili vzgojeni v težnji k popolnosti, kar jih je oblikovalo v nekakšne dvojne osebnosti, razcepljene med pritiski in privlačnostjo življenja, ki se ob (namišljenih) možnostih nečesa drugačnega pogosto srečujejo tudi s prekoračitvami tradicionalnih spolnih vlog.

Tudi v kratkem romanu Medved se pred bralcem razgrne psihološka študija ženske, osamljene, družbeno izolirane in notranje ranjene, ujete v svojem miselnem in čustvenem svetu, v katerem se meje med realnostjo in fantazijo razlivajo, izkrivljajo in medsebojno prelivajo, ob nastanitvi na otoku pa se ob druženju z medvedom v njej prebudijo tudi najbolj elementarne naravne sile, ki se jim prepusti z ničimer zamejenim občutjem prvinskosti. Zapisana zgodba bralca izzove in ga postavi na osebno preizkušnjo glede na prikazano vsebino, a je tudi mnogo več od tega, kar se v njej bere zgolj na površju. Interesantno literarno delo.