Donava

Pavao Pavličić, rojen v Vukovarju, sicer pa profesor književnosti na zagrebški univerzi, je bolj znan kot pisec kriminalk, v Donavi pa se izkaže kot povsem drugačen pisatelj.
Knjiga nas preseneča kot svojevrstna antropološka študija prebivalcev manjšega mesta ob reki Donavi in življenju, ki je organizirano okoli te veličastne protagonistke. Lahko bi jo brali celo kot nekakšno obdonavsko pratiko, saj so zapisi urejeni po mesecih, iz njih pa izvemo, kdaj pričakovati poplavljanje, kdaj potekajo regate pa o sezoni in strategijah lova na različne vrste donavskih rib, vse pa prežema ljubeča hudomušnost, naklonjenost do vsega človeškega, tudi manjših hib, razvad ali nečimrnosti, ki so naravnost humorne, a se proti koncu vedno bolj umikajo poetičnosti. Ob popisovanju ritualov, ki se ob reki spontano razvijajo tekom leta pa gre hkrati za zelo oseben tekst, ki se lahko zapiše le izseljencu iz rojstnega kraja v spomin na izgubljeni idilični čas, ko je svet potekal obvladljivo, v ukročenem neredu narave in življenja, ki ga je bilo smiselno vzdrževati in zato tudi zapisati.