
Prerokba
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
Založba | Modrijan |
Ključne besede | Jugoslavija, Jugoslovanska vojska, Tito, Zvestoba |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
Založba | Modrijan |
Ključne besede | Jugoslavija, Jugoslovanska vojska, Tito, Zvestoba |
Prerokba spada med ene od najbolj znanih kratkih zgodb plodovitega slovenskega literarnega ustvarjalca Draga Jančarja (1948). Osrednji junak enako absurdne kot tudi napete zgodbe je Anton Kovač, bibliotekar in navdušen bralec knjig, ki mu do odhoda s služenja vojaškega roka v JLA manjka zgolj mesec dni. Nekega poletnega jutra se odpravi na stranišče in na notranji strani ene od kabin odkrije vulgaren napis, ki žali predsednika Jugoslavije, maršala Josipa Broza Tita. Anton, prestrašen, da bi ga kdo videl in ga označil za avtorja zapisa, naglo pobegne iz stranišča ter razmišlja o tem, če bi svoje odkritje prijavil nadrejenim, vendar tega ne stori. V naslednjih dneh se začne njegova dilema poglabljati, s tem pa tudi paranoja, da bo odkritje napisa pripeljalo do krivca.
Prerokba je za Jančarja značilna pripoved, kjer s pomočjo elementov tragikomičnega absurda kritično secira stanje duha v nekdanji državi, kjer vladajo politična paranoja, iskanje notranjih sovražnikov ter posameznikova razklanost med moralno dolžnostjo in zvestobo domovini.
Objavljeno: 25.09.2025 14:36:53
Zadnja sprememba: 25.09.2025 14:36:53
Naslednje dni je v knjižnici preživel v nenehni rahli napetosti. Čutil je, da se nekaj mora zgoditi, odprla se bodo vrata, vstopil bo oficir protiobveščevalne službe in vprašal: Kdo je to napisal? A se ni zgodilo nič takega. V knjižnici je vladal mir. Oficir je vrtel gumb na radijskem sprejemniku, to je počel, kadar je bil tam, v glavnem pa je tako ali tako odhajal po svojih opravkih. Njegov prijatelj, profesor Trule, je bil redkobeseden, sklanjal se je nad svoje papirje. V tistem avgustu se je že pripravljal na svoje delo na univerzi. Pod kupom papirjev je imel Staro zavezo, ki jo je vedno potegnil ven, kadar je vodnik zaprl vrata za seboj, in se posvetil svojim zapiskom.
(str. 12)