Pesem, ki jo lahko slišim le jaz

Pesem, ki jo lahko slišim le jaz je mladinski roman, ki se ukvarja s problemi odraščanja. Gre za prvoosebno izpoved 13-letnega Roba Fitzgeralda, terapevtsko pisanje, ki ga opravi, ko obiskuje psihiatrinjo. Rob se je namreč rodil kot Roberta Catherine Fitzgerald. Zato se sooča s težavami s svojo identiteto ter samozavestjo in na koncu z dedkovo smrtjo. Vmes pa se še prvič zaljubi. Težave mu uspe premagati s pomočjo staršev, prijatelja Andrewa ter dedka. Ravno dedek odigra ključno vlogo pri tem, da Rob sebi in drugim prizna, kdo v resnici je. In to kar na šolski prireditvi. Na dedkov pobudo se Rob namreč vključi v šolsko nogometno ekipo, nastopi v oddaji za talente ter izvede javni protest proti lokalni klavnici, in to tako, da pride na naslovnico časopisa. Kar je glede na to, da se je moral soočiti z moško slačilnico in javno prepoznavnostjo neverjeten dosežek. Po dolgotrajnem prigovarjanju pa Rob izve tudi dedkovo zgodbo. Ded je bil vojak v vietnamski vojni. Zaradi posttravmatskih motenj ga je zapustila njegova žena, Robova babica. Življenje za nikogar izmed nas ni samo lepo in prav je, da se zavedamo, da se tudi drugim dogajajo hude stvari, ki jih zaznamujejo. Tako nam je mogoče vsaj malo lažje. Predvsem pa je pomembno omeniti, da Rob v pogovoru s svojo psihiatrinjo meni, da so otroci njegovih let strpni v takšnih pogledih, kot starejše generacije niso. Če nikomur nič nočeš, jih ne moti ne barva tvoje kože, ne spolna usmerjenost, ne kako velik si ali kako se oblačiš. Verjetno je to zato, ker si najstniki s svojo močno voljo še upajo prisluhniti pesmi, ki jo slišijo le oni. Čudovito branje, ki ti da misliti.