Dekle, ki je pisalo s svilo

V romanu se prepletata življenjski in ljubezenski zgodbi dveh mladih žensk: Američanke Inare Erickson in Kitajke Lui Mei Lien. Triindvajsetletna Inara Erickson živi v Seattlu, je pravkar diplomirala in čaka jo obljubljena služba v Starbucksu. Po devetih letih se iz Seattla odpravi na otok Orcas, kjer je kot otrok preživljala vse poletne počitnice na družinskem posestvu Rothesay. Na otoku je Inara komaj petnajstletna v prometni nesreči izgubila mamo, zdaj pa se nanj vrača zato, ker je zadnja lastnica posestva, teta Dahlia, imetje zapustila Inari. Ko se Inara loti prenove hiše, v skrivališču v stopnici najde skrbno spravljen zvitek – svilen rokav z bogato ročno izdelano vezenino. Z raziskovanjem zgodbe rokava Inara spoznava tragično zgodbo Mei Lien, Kitajke, ki je živela v Seattlu na koncu 19. stoletja. Takrat je v ZDA obstajal Zakon o izključevanju Kitajcev, na osnovi katerega so iz države množično naslilno izganjali Kitajce, mnoge so linčali, ustrelili ali pretepli do smrti. Februarja 1886 so kitajske prebivalce Seattla pregnali na ladjo Queen of the Pacific s pretvezo, da jih bodo odpeljali na Kitajsko. Mei Lien se vrže v morske valove ponoči, v bližini otoka Orcas, in tako postane edina, ki preživi kruto etnično čiščenje (ladja pristane v kraju Astoria – prazna). Avtorica izmenično iz poglavja v poglavje prepleta obe zgodbi, oba ženska lika sta prikazana večplastno, ljubezensko zgodbo rasno mešanega zakona med Mei Lien in Josephom McElroyem zaznamuje zgodovinsko ozadje in kitajska duhovnost, Inarina ljubezenska zveza s profesorjem Danielom Chinom in razkrivanje zamolčanih družinskih skrivnosti naposled zgodbo, ki je uvezena na najden rokav, poveže s širšo zgodovino obeh družin. Z romanom nam avtorica razkriva boleč košček zgodovine ZDA, ki ga (kot zapiše pisateljica v svojih opombah na koncu knjige) “moji zgodovinski učbeniki niso omenjali”.