Ovadba opolnoči

Žanrbiografski roman
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaCelje, 2011
Založba
Ključne besede Spomini
Število strani

147

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Romaneskna pripoved je zapisana po resnični življenjski zgodbi uglednega zdravnika Mateja Justina in njegove žene Ane iz Vižmarij. Kot vojaški zdravnik je doživel vse grozote prve svetovne vojne, nadaljeval kariero vojaškega zdravnika v novi državi in se leta 1933 upokojil. Ker je bil še vitalen, si je po upokojitvi omislil privatno prakso. Z ženo Ano, sicer učiteljico angleščine in nemščine, sta si zgradila v Vižmarjih veliko vilo z vrtom. Ker nista imela svojih otrok, sta vedno imela pri sebi otroke revnejših sorodnikov, da sta jim lahko omogočila šolanje. V ordinaciji je doktor imel tudi rentgen, prav tako je svoj osebni avtomobil predelal v reševalno vozilo. Bil je znan in cenjen zdravnik, z izrazitim socialnim čutom in se med drugo vojno nenehno izpostavljal s pomočjo partizanom in aktivistom. Po vojni so najprej aretirali ženo Ano z obtožbo, da je s svojimi izjavami delovala proti državi, kasneje tudi njega, ju zaprli, odvzeli premoženje in v pozni starosti sta do smrti kot najemnika živela v svoji nekdanji vili skupaj s stanovalci, ki jima jih je oblast vsilila.

»Tisti hip sta se na kolesih pripeljala mimo dva moška. Vozila sta počasi, da je doktor zlahka opazil, kako buljita v pročelje hiše. Ko pa sta zaznala, da ju je opazil, sta sunkovito obrnila glavi in se pri tem pomenljivo spogledala. Zdelo se je , kot da se le s težavo vzdržujeta krohota. V srečanju je bilo nekaj nenaravnega, prisilnega, celo nespodobnega. Za hip so se srečali z očmi, tedaj pa sta umaknila pogled, ne da bi pozdravila, kakor je v navadi.« ( str. 17-18)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Ovadba opolnoči.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 5
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0