Oskar in govoreči predmeti

Odšel je za hišo in pogledal proti rdeči piki na vrhu breze. Čez dan je veliko mislil na balončico, skrbelo ga je zanjo. A za zdaj je bilo še vse v najlepšem redu. Pomislil je, da pravzaprav ni lepo, če je že v naprej živčen. To je tako, kot da bi se že med kupovanjem kolesa bal, da boš nekoč z njim zapeljal v jarek in si do krvi popraskal koleno. Če padeš, pač padeš, takrat je čas, da potočiš solzo ali dve in ves nesrečen odšepaš domov. Zaenkrat je balončica še lepo na vrhu drevesa na babičinem vrtu, on pa ima v žepu čudežni telefon, s katerim jo lahko pokliče. Neumno bi bilo, če tega ne bi izkoristil in bi si le grizel nohte ter pogledoval proti vrhu breze.
Telefon je dvignil k ušesu.
»Halo, balončica!« je rekel. Zjutraj se je nanj razjezila in Oskar ni bil prepričan, ali se bo zdaj oglasila. Vendar se je.
»Halo, Oskar!« je rekla. Tokrat njen ni bil slišati vzvišen kot običajno, temveč prijateljski in očarljiv. »Kako si preživel dan?«
Oskar ji je vse povedal. Razgovoril se je o metli in zobni ščetki, o zalivalki, stolu, ki se je vrnil z dolgega potovanja, in o srečanju med sladkornico in vrčkom za mleko. Balončica se je zasmejala.
»Tebi se pa res ljubi ukvarjati z vsemi, ki potrebujejo pomoč!« je rekla. »Kar naprej jih tovoriš sem in tja. Videla sem, kako si nesel stol čez vrt. Pa tudi to sem videla, kako sta z zalivalko čepela skupaj kot dva psička. Enako sta se držala! Hihi! Torej je zalivalka prepričana, da so deževni oblaki njeni starši! Sama pa je narejena iz pločevine! Zabavne prijatelje imaš, ni kaj!«
»Kaj pa si ti počela?« je vprašal Oskar. »Danes ni pihal veter, tako da najbrž nisi mogla plesati.«
»Tu lahko počnem tudi veliko drugih stvari,« je rekla balončica. »Med drugim sem brala, kaj piše na listih.« (Str. 204-205)