Obrežja Sirte
Žanr | postmodernistični roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Saša Jerele |
Ključne besede | nadrealizem, Nagrade, Trdnjava, Usoda |
Obrežja Sirte roman je razvpit roman francoskega pisatelja Juliena Gracqa (psevdonim) s pravim imenom Louis Plourier. Pisatelj je namreč leta 1951 zaradi nasprotovanja komercializaciji književnosti zavrnil tako nominacijo za nagrado Goncourt, ob dodelitvi pa tudi nagrado samo.
Osrednji lik zgodbe je sveže diplomirani gospodič Aldo, ki izhaja iz ene najstarejših družin v fiktivni republiki Orseni. Čas in kraj sta nedoločena. V zgodbi so obrisi značilnosti zgodovinskih obdobij antike, srednjega in novega veka, pa tudi sodobne civilizacije (hiter avtomobil). Alda je vodstvo Orsene poslalo kot “opazovalca” v trdnjavo v južnih provincah, postavljeno na obali Sirte. Ta trdnjava bdi nad morjem Sirte , ki ločuje Orsenno od Farghestana, skrivnostne namišljene dežele, s katero naj bi bila država že tri stoletja v vojni, čeprav je bil dejanski mir vzpostavljen že zdavnaj. Aldo odkrije vsakdanje življenje trdnjave in se postopoma spoprijatelji s kapitanom Marinom, ki jo vodi. Pod skeptičnim očesom Marina, starega zoprnega častnika, Aldo dela, da trdnjavo izvleče iz njenega žalosti. Začne ljubezensko razmerje z Vaneso Aldobrandi, zadnjo potomko zelo stare aristokratske družine iz Orsene, katere praded je izkazal zaupanje s povezovanjem s Fargijci. Vanessa, ki gre po stopinjah svojega prednika, nerazumno in na zelo krožen način v Aldu vliva željo, da bi vodil zadeve trdnjave, kakor mu je volja, in prestopil morsko mejo, ki ločuje Orseno od Farghestana. S tem postopoma in nehote postane katalizator sprememb, ki bodo privedle do odprte vojne med Farghestanom in Orseno.
Sirte je mesto v Libiji . V starodavni geografiji je ta izraz, grškega izvora, označeval dva zaliva, ki ju je oblikovalo Sredozemlje na severni obali Afrike med Kireno in Kartagino.
Objavljeno: 26.04.2021 12:25:42
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:10
»Med opojno vožnjo, ki me je ponesla v globine čiste teme, sem se prvič kopal v južnih nočeh, povsem drugačnih od orsenskih, kakor, da bi plaval v posvetitveni vodi. Nekaj mi je bilo obljubljeno, nekaj se mi je odstrlo; brez pojasnila sem vstopil v skoraj tesnobno zaupnost in čakal jutra, s slepo predanimi očmi, kot bi se z zavezo čez oči pomikal proti kraju razodetja.«
(str. 13)