Ne morje ne zemlja

V Ne morje ne zemlja avtor Dušan Šarotar skozi pesniško samorefleksijo – zmesi eseja in poezije – razmišlja o pisanju, ustvarjanju in umetnosti. Poudari, da tudi sam že dolgo ne dela ločnice med poezijo in prozo.

V prvem delu govori o pomembnosti morja in o odmiku, ki mu omogoča pisanje. Izpostavi, da »umetnost ni napredovanje in nenehna rast«, saj se snov literature bolj kot ne vedno znova ukvarja s preteklostjo in s prostorom, navadno z metaforično notranjo pokrajino pripovedovalca.

V knjigi najdemo pesmi ter druge literarne izseke iz njegovih del Krajina v molu, Mrtvi kot, Nostalgija, Hiša mojega sina, Biljard v Dobrayu, Občutek za veter in Ostani z mano, duša moja.

V delu razmišlja tudi o tem, kako mora literatura nagovarjati današnji čas, kako mora pisatelj preleviti samega sebe v besedilo in kako je treba literarnim junakom skozi metafore vdahniti dušo, ki odkriva sled človeškosti in vzbuja empatijo. Kontemplira tudi o krhkosti časa literarnih junakov in junakov popularne kulture ter zapiše, da je njihov “rok uporabnosti vedno krajši”.

V zadnjem eseju v tej monografski publikaciji se osredotoči na povezanost podobe in jezika.

Dušan Šarotar (1968) je slovenski pesnik, pisatelj, esejist, scenarist, literarni kritik in fotograf. Leta 2007 je bil za roman Biljard v Dobrayu nominiran za nagrado kresnik in leta 2019 za nagrado Oxford – Weidenfeld. Po njegovi literarni predlogi je skupaj z režiserko Majo Weiss nastal istoimenski scenarij za celovečerni film.  Njegov roman Panorama, ki je izšel leta 2014, je bil prepoznan v mednarodnem okolju in je bil nominiran za več evropskih literarnih nagrad. Z romanom Zvezdna karta je bil leta 2022 nominiran za nagrado kresnik. Na mednarodnem festivalu Vilenica leta 2024 je bil eden izmed avtorjev v fokusu. Za svoje delo je prejel Župančičevo nagrado leta 2021 in leta 2023.