Celeste Jones , Kristina Jones , Julianna Buhring

Ne brez moje sestre : [resnična zgodba o treh sestrah, onečaščenih in izdanih]

4,5

(4)

Žanr	avtobiografski roman, spomini
Narodnost	angleška književnost
Kraj in leto izida	Tržič, 2009
Založba	Učila International
Ključne besede	Droge, Kriminal, verske sekte, Travme, Nasilje, Zloraba, Pedofilija
Prevod	Saša Požek

Število strani

375

12-13 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Laži zapisane s črnilom, ne morejo prikriti dejstev, zapisanih s krvjo. (Lu Xun 1881 – 1936)

Zgodba o temi in svetlobi, o ujetosti duše in osvoboditvi je pretresljiva prvoosebna izpoved resnic treh onečaščenih in izdanih sester (avtoric), ki nam skozi osebne izkušnje razgaljajo »dokument« o pedofilskih zlorabah in duševnih stiskah, ki so jih bile deležne kot zapuščene in zanemarjene deklice, vzgojene pod škodljivim vplivom verske sekte Božji otroci – hipijevskega kulta, ki je bil ustanovljen v Južni Kaliforniji konec 60. let 20. stoletja in ki je v svoje vrste zvabil veliko članov, predvsem mladih, z lažnimi obljubami o ljubezni, enakopravnosti in večnem zveličanju – sekti, ki se je z leti preimenovala v Družino. Izkrivljena in manipulativna gonilna sila sekte David Berg, ki se je oklical za samega naslednika kralja Davida in preroka Mojzesa, kot lažna dobrohotna starševska figura ždi nad svojimi t. i. Davidovimi otroki, odtujenimi od staršev in družbe s strahom pred božjim gnevom. Bergova »pravila« so narekovala, da je bog ljubezen, ljubezen pa enačena s spolnostjo. Njegova izprijena pedofilska filozofija ljubezni torej narekuje, da je najvišji izraz ljubezni deljenje telesa z nekom drugim ne glede na starost. Ovrgel je vseh deset božjih zapovedi, češ da so zastarele, in članom razodel svojo različico »zakona ljubezni«, ki veli, da je vse, kar je udejanjeno z ljubeznijo, odobreno s strani Boga – torej tudi prešuštvo, krvoskrunstvo, zunajzakonski odnosi in spolnost odraslega z otrokom. Celeste, Kristina in Juliana se v romanu soočajo z bolečimi spomini, ki segajo v rano otroštvo pa tja do najstniških let, ko so se poskusile osvoboditi iz tega pekla. Prek te čustvene in presunljive epopeje pa obenem slikajo tudi zgodbo o »ponovnem rojstvu« omadeževanih duš in oskrunjenih teles, zgodbo o preživetju. Prizadevajo si biti glas otrok, ki so jih utišali, otrok, ki se jim ni uspelo iztrgati iz spon Družine niti fizično in niti psihološko – tistih, ki so pred notranjo bolečino zbežali v svet drog in kriminala –, hkrati pa bralcu razkriti ganljive prizore trpinčenja otrok, ki so na žalost še zmeraj živa realnost v sektah po svetu.

Prispeval(a): Daša Medvešček, Goriška knjižnica Franceta Bevka

Takrat sem bila stara deset let in ves čas sem se spraševala, kaj bi lahko bil razlog vsega tega. Zdelo se mi je nemogoče, da bi Bog odobraval telesno in čustveno nasilje nad malimi otroki, kar sem opažala pri vseh, predvsem pri Joshui in pastirjih v domu. Ne glede na to, kako pridni in ubogljivi otroci smo bili, se nekako kar ni in ni končalo. Namesto, da bi se obnašali kot ljubeča družina – z veselimi, smejočimi obrazi, kot smo se predstavljali svetu –, je Družina za zaprtimi vrati ustvarjala kruto in sovražno vzdušje, napolnjeno s sumničavostjo in paranojo. (str. 180)

Naslednjih nekaj dni je bilo enako in le s težavo sem potlačila svoj gnus. Bojevala sem se z mislijo, da sem jaz kriva, da se mi je upiral, ker nisem imela dovolj ljubezni. Nič nisem imela proti temu, da sem morala spati z nekaterimi fanti, ki so bili enako stari kot jaz, kadar pa sem imela spolne odnose s starejšimi najstniki in z odraslimi moškimi, pa je bolelo in se mi gabilo. (str. 183)