Brezobrazne : zgodbe z notranje strani kože, v proznem zapisu in fotografijah

»Sčasoma plitki rezi niso bili več dovolj. Koža je želela več, močneje, bolj drzno. Ugodila sem ji in rezala globlje. To so bile velike brazde, ki so navadno močno krvavele. Občutek je bil fantastičen. Kot bi za trenutek čutenja tega sveta napolnila mojo notranjost. Podobno je bilo samo še takrat, ko sem se do nezavesti napila. A se opitost ni mogla primerjati s tem. Rezanje je bilo več od vsega, kar sem poznala. Bolečina, pomešana s sladkostjo. Omotičnost in občutek vzhičenosti.«


»Očeta je v nekaj mesecih spremenila v bebca. Ko se je preselil nazaj, ni bilo nikoli več kot prej.
Mama se je do njega spremenila. On se je spremenil do mame. Te ženske si ni mogel izbiti iz glave.
Pil je toliko, da so mu razpadla jetra. Pa nič hudega. Moj oče si je vse to zaslužil.
Tudi vsi ti moški si zaslužijo. Na koncu so tam, kjer morajo biti. Pod mojimi nogami.
A le nekaj časa jim privoščim užitek. Nato jih prestopim in grem naprej.«


»V sebe sem basala domačo slivovo marmelado, s prsti grebla po margarini, jogurtih in po kozarcu kumaricami in vloženimi gobicami. Pojedla sem vse klobase in sir, ki sem ga hranila za zajtrk. Za konec sem zmazala še posušen paradižnik in kokosovo moko. Da o kruhu ne govorimo. Tako dolgo sem žrla, dokler se nisem onesvestila. To je bil blazen občutek polnosti, ki mi je povzročal nepopisno bolečino… Prst v prvo ni bil potreben. Dovolj je bilo že to, da sem se nagnila nad školjko in zavonjala vonj po postanem urinu… Ko se je telo spraznilo, je vame vstopala prijetna toplota. Kot bi se čistila in iz sebe praznila ves gnoj, ki se je nabral po kotičkih.”