Zvok stvari, ki padajo

Žanrdružbeni roman
Narodnostkolumbijska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2016
Založba
Prevod Kristina Koritnik
Tina Podržaj
Ključne besede Družinski odnosi, Droge, Tihotapstvo
Število strani

288

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Usode malih ljudi v primežu narkomafije.

Kratko in naključno poznanstvo med Antoniem Yammaro in Ricardom Laverdejem se konča tragično – na ulici ju napadeta morilca na motorju. Ricardo, bivši zapornik, kateremu so bili streli namenjeni, se zgrudi mrtev, Antonio pa utrpi hude poškodbe. Njegovo okrevanje je dolgo in boleče, psihične rane se kar nočejo zaceliti, zaradi česar trpi tudi njegova družina. Šele več kot dve leti po dogodku, ko mu vprašanje zakaj ne da miru, zbere dovolj moči, da začne raziskovati Ricardovo preteklost. Življenjska zgodba, ki ji je priča, ga posrka vase in pretrese, kot bi bila njegova. V roke dobi posnetek črne skrinjice letala, s katerim se je ponesrečila Ricardova žena, poišče pa ga tudi njuna hčerka. Skupaj obujata spomine na Ricarda, kar nanju deluje terapevtsko.

“Pa vendar je ta hrup že bil del mojega slušnega spomina. Od trenutka, ko je trak utihnil, od trenutka, ko je zvoke tragedije zamenjalo šumenje, sem vedel, da ga raje ne bi poslušal, hkrati pa sem vedel, da bo v mojem spominu odmeval za vekomaj. Ne, to niso bili moji mrtvi, nisem imel pravice poslušati teh besed (tako kot verjetno tudi nimam pravice, da jih v tej zgodbi ponavljam in jih nedvomno nekoliko potvarjam), a besede in glasovi mrtvih so me že odnašali, tako kot rečni vrtinec odnese utrujeno žival. Posnetek je poleg tega imel še moč spreminjanja preteklosti, saj Laverdejevo ihtenje ni bilo več isto, ni moglo biti isto, kot sem mu bil priča v Hiši poezije: zdaj je imelo gostoto, ki je prej ni imelo, zaradi preprostega dejstva, da sem jaz poslušal isto kot on tistega popoldneva na tistem mehkem usnjenem fotelju. Izkušnja, tisto, čemur pravimo izkušnja, ni popis naših bolečin, temveč zmožnost poistovetenja z bolečinami drugih.” (str. 89)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Zvok stvari, ki padajo.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 28
Komentarji: 0
Število ocen: 3
Želi prebrati: 8
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 9