Navaja Pereira
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1999 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Zenit |
Prevod |
Mojca Šauperl |
Ključne besede | 1938, Družbene razmere, Lizbona, Portugalska |
Kaj pripravi nevidnega, skromnega človeka, ki noče imeti nič s politiko, do odkritega upora proti zapovedanim resnicam režima?
Pererira, osrednji lik romana, je novinar in urednik kulturnega popoldnevnika. Zgodba se dogaja v Lizboni nekega vročega avgusta med špansko državljansko vojno (1936-1939). Prikazuje pa počasno a vztrajno naraščanje nezadovoljstva etičnega človeka do represije Salazarjevega režima (1926-1974). Med iskanjem sodelavca Pereira namreč naleti na Monteira Rossija, mladeniča, ki je vpleten v pomoč španskim borcem in v uporniško gibanje proti Salazarjevi diktaturi. Pereira z njim in njegovo zaročenko Marto spoznava dogodke, ki jih prej ni opazil. Pisatelj Antonio Tabucchi (1943-1912) nam sicer lahko pove preprosto in žalostno zgodbo o nekem starejšem novinarju, vdovcu in samotarju, ki se ne želi ukvarjati s politiko. Lahko pa nas s tem kratkim romanom na nevsiljiv način z blago, poetično zgodbo, postavlja pred večno vprašanje: Si bomo še naprej zakrivali oči pred dogajanjem v politiki in družbi, ali pa bomo storili tisto, kar je vedno prav, torej javno (in strpno) spregovorili o nedopustnem ravnanju oblasti, in to kljub možnosti, da bi bili za to kaznovani? Kot Tabucchi zapiše v Opombi (str. 146-148), je roman osnovan na resnični zgodbi nekega portugalskega novinarja, ki je bil v 40-ih letih 20. stoletja zaradi javno izraženega mnenja proti Salazarjevemu režimu primoran zapustiti rodno Portugalsko. Te osebe Tabucchi ne imenuje, razloži pa izvor imena Pereira. Aleš Debeljak v predstavitvi knjige na zavihkih ščitnega ovitka piše, da je bil Tabucchi predavatelj portugalske književnosti na univerzi v Sieni. Nekaj časa je tudi živel na Portugalskem in je bil s portugalsko kulturo močno povezan. Izvirni roman »Sostiene Pereira« je izšel leta 1994 in je že istega leta prejel dve nagradi.
Objavljeno: 24.12.2020 14:03:42
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:31
“Pereira navaja, da ga je spoznal nekega poletnega dne. Čudovitega poletnega dne, sončnega in vetrovnega, ko se je Lizbona kar iskrila. Zdi se, da je Pereira ždel v uredništvu, ni vedel, kaj naj bi počel, glavni urednik je bil na dopustu, njemu pa je bilo nerodno, ker je moral spraviti skupaj kulturno stran, kajti ‘Lisboa’ je tedaj že premogla kulurno stran in zaupali so jo njemu. On pa, Pereira, je razmišljal o smrti. Tistega lepega poletnega dne, ko je sapa z Atlantika božala vrhove krošenj in je sonce sijalo, da se je mesto lesketalo, dobesedno lesketalo pod njegovim oknom in je bila modrina, modrina, kakršne še nikoli ni videl, navaja Pereira, tako čista, da je skoraj rezala v oči je njemu misel ušla k smrti.” (str. 5)
Citati
(0)Kritike
(0)- Campiello (1994)
- Viareggio-Rèpaci (199)