Midva
Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski), potopisni roman |
Narodnost | angleška književnost |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Umetnost, Potovanja, Zakonsko življenje, Očetje in sinovi |
Prevod | Nataša Müller |
V romanu Midva angleškega pisatelja Davida Nichollsa se na berljiv, optimističen način izpiše razvojna stopnja v nekem zakonu, ko zagrozi praznina po otrokovem odhodu iz domačega gnezda, hkrati pa skupno pot načne rutina, razlike, ki so nekoč povezovale, pa so nenadoma lahko nepremagljive. Pripovedovalec zgodbe je Douglas Petersen, biokemik v srednjih letih, ki ga žena Connie nepričakovano obvesti, da ga želi zapustiti. Pred srečanjem z njo se je predano posvečal službi, delo mu je dajalo navidezen občutek veselja in zadovoljstva, zasebno pa je bil brez družabnih stikov precej osamljen. Connie, umetnica, svetovljanka, je postavila protiutež njegovi nespontani, praktični naravi in ga prebudila iz vloge zgolj opazovalca življenja. Ko se Douglas zdaj zave, da se njun skupni čas morda izteka, je sprva zmeden in obupan, panika se kmalu sprevrže v odločnost: “Obstaja pregovor, ki ga navaja tudi priljubljena skladba, da moraš človeka, ki ga ljubiš, osvoboditi! Kakšna traparija! Če nekoga ljubiš, ga moraš privezati nase s težko kovinsko verigo.” S to mislijo se z družino poda na zadnje skupne počitnice, na katerih bo skušal znova osvojiti ženo in se zbližati z odtujenim sinom. Z veliko mero humorja opisuje z umetnostjo obogateno potovanje po Evropi, hkrati pa povzame zakon s Connie z vsemi vzponi in padci.
“Se je moje življenje končalo, ko mi je žena povedala, da bo odšla ob rumenenju listja? Sem se sesul, sem klonil pod težo prihajajočih dni? Seveda so pred potovanjem sledile nove neprespane noči, nove solze in obtožbe, vendar nisem imel časa za živčni zlom. Poleg tega je Albie končeval svoj ‘študij’ umetnosti in fotografije in se izčrpan vračal z učnih ur sitotiska in glaziranja vrčev. Morala sva biti diskretna, zato sva hodila na kratke sprehode s psom, postaranim labradorcem z imenom Gospod Jones, in sredi polj sikala čez njegovo glavo.” (str. 46)