Koncerti za oboo : roman

Žanravtobiografski roman, družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski), humoristični roman, monološki roman
Narodnostbosanskohercegovska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2024
Založba
Prevod Đurđa Strsoglavec
Ključne besede Očetje in sinovi, 21. stoletje
Število strani

193

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

»Treba je biti potrpežljiv, prej ali slej očetje ostarijo in opešajo, sinovi pa potegnejo na plan neporavnane račune.«

 

Zgodba o očetu, ki postaja vse bolj tudi zgodba o sinu, je podana skozi prvoosebno pripoved moškega srednjih let, živečega skupaj z ostarelim očetom v enajstem nadstropju bloka v Sarajevu, mestu, v katerem Stari Oboist, tako očeta imenuje pripovedovalec, živi že šestdeset let, a ga v vsem tem času ni nikoli sprejel za svojega in ga je tudi ves čas preziral. Kot Srb se je tam vedno počutil nesprejetega, prav tako pa nikoli tudi ni čutil potrebe po druženju s komerkoli izven svojega ožjega kroga znancev. Sčasoma se ti porazgubijo, žena umre, in ostane mu le še sin, s katerim pa ga, vsaj na prvi videz, življenje bolj razdružuje kot povezuje – tudi zato, ker ne z njim ne s hčerko in tudi ne s svojo nekdanjo soprogo nikoli ni znal ustvariti spoštljivih povezovalnih odnosov. Od nekdaj je namreč veljal za trmastega, egocentričnega, nergaškega, vzkipljivega, sarkastičnega in zajedljivega, polnega kapric in za povrh vsega še dlakocepsko skopuškega. A sleherno sobivanje, če naj bo vzdržno, potrebuje kompromise, in kot se po naravi stvari spodobi, jih je sin seveda primoran sklepati pogosteje kot oče. Drug na drugega sta večkrat jezna (pripovedovalec, ker se oče obnaša kot otrok in oče, ker se sin vede kot starš), a ju iz ozadja skupaj vendarle lepi nekakšna naklonjenost, četudi trmasta in hladno ponosna. Pisatelj, ki roman, literarizirano avtobiografijo, posveča očetu, da bi vsaj malo odložil njegovo fizično smrt in se nekako opravičil za tisto, kar je v njun odnos tujstva sam prispeval, predvsem pa, da bi ohranil spomin nanj, nas s svojim značilnim satiričnim, sarkastičnim, (samo)ironičnim slogom vodi po številnih malih rodbinskih zgodbicah in pripetljajih, ob tem pa tudi sam vse bolj spoznava, da kri res ni voda, in sta si s Starim podobna bolj, kot je sprva priznaval. Čudovita knjiga in toplo domača vsem, ki so okušali bratstvo in edinstvo nekdanje Jugoslavije in jim posluh za balkanski humor še brbota v žilah.

Glej tudi:

Račune za stanovanje sem plačeval jaz. On ni bil zadovoljen s storitvami. Vzdrževanja na primer ni plačeval, ker je menil, da mu upravnik dolguje novo razdelilno omarico, ker je stara zgorela v požaru na skupnih inštalacijah. Voda: jaz je porabim več, sam se razmaščuje ob torkih in sobotah. In poleg tega ne znam niti zamenjati obrabljenih tesnil. Tudi to, da jaz plačujem odvoz smeti, je v redu, saj sam svoje tako ali tako meče skozi okno. Opominov pred tožbo sva se rešila z mojim denarjem. Do neke mere sem ga razumel. Nekje je moral privarčevati, da je lahko plačeval prometne kazni. K sreči ni plačeval odškodnin za škode, ki jih je povzročal na parkiriščih, ker je odkril, da se je v koga zaletel ali ga opraskal, šele ko je opazil brazgotine na opeletu. Prej je sicer puščal številko domačega telefona za brisalci poškodovanega. Njegov slog parkiranja bi lahko imenoval karambol. Voznikom, podobnim njemu, bi moral kasko deliti vsaj letne zahvale. Na vozniški mu je pisalo, da je omejeno sposoben za vožnjo in da mora uporabljati očala. Vendar jih v glavnem ni uporabljal, ker jih je pozabil vzeti s sabo. Jaz sem barvno slep, on pa je bil tisti, ki je na semaforju hladnokrvno vozil skozi rdečo. Proti prekrškom, dokumentiranim s kamero, je bil nemočen. Prometne patrulje, ki so ga ustavile, je pretental s šarmom osemdesetletnika. Policija ga je imela shranjenega pod imenom Preteči Volandec. Komaj sem ga nagovoril, da prodava opeleto in kupiva nov avto. Zamolčal sem, da ne bo dobil ključev. Vprašal sem ga, kdaj namerava vozniško obesiti na klin, rekel je, ko se bo lisici zarasla rit, toliko je še ostalo, in zvil kazalec v krog.

(str. 46)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Koncerti za oboo : roman.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 67
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja