Mesto v ogledalu
Žanr | družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | hrvaška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2013 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
Moderni klasiki |
Prevod |
Stanka Rendla |
Ključne besede | Družinski odnosi |
Vedrina smrti v družinskem nokturnu
Koliko je avtorja v njegovem delu? V kolikšni meri lahko drži tista »zlajnana«, da je neko prozno delo zgolj plod avtorjeve domišljije in da se je takisto dogodilo tudi osebam, ki v delu nastopajo? Ali je kaj takšnega sploh možno napisati? Na videz lahka vprašanja, na katera pa je vendarle težko odgovoriti. Mirku Kovaču so bralci precejkrat očitali, da se v njegovih delih prepoznajo, precejkrat so mu tudi očitali, da laže in s tem izkrivlja resnico in jo prilagaja svojim potrebam. Sam avtor se s tem ni preveč obremenjeval, saj je prav v tem videl tisto dodatno razsežnost, ki je nujen (pred)pogoj za nastanek dobre literature. Večkrat je omenil, da je bilo natančno opazovanje ključnega pomena za njegovo ustvarjanje. Šele kasneje prideta v poštev razstavljanje in sestavljanje. Včasih je liku odvzel kakšno od značajskih lastnosti, a še večkrat jim jih je dodajal in kdaj pa kdaj pri kakšni pretiraval. Odvisno od potreb, da bi čim bolj zadostil specifikam, ki si jih je v svoji poetiki zadal. Za Mesto v ogledalu je rekel, da je njegov zadnji roman, v katerem se loteva problematike razmerij znotraj svoje družine. Pravi, da je s tem poglavjem v svojem pisanju zaključil, da je nastopil čas za nove, druge tematike. A ta čas ni nikoli nastopil. Mesto v ogledalu je avtorjev poslednji roman. Roman, v katerem je nastavil ogledalo svoji širši in ožji družini, nastavil ogledalo prebivalstvu kraja, v katerem je preživel svoje otroštvo, nastavil ogledalo človeški hipokriziji, religijam (v vsej njihovi manipulativnosti), političnim sistemom (v vsej njihovi represivnosti) in nacionalizmom (v vsej njihovi omejenosti). To je tudi roman, v katerem se v ogledalu zasvetlika odsev Dubrovnika, kot fantazme nekega lepšega in boljšega sveta, ki je tako blizu, pa vendarle pre(daleč). V ogledalu.
Objavljeno: 15.12.2014 18:12:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:36
»Moral sem petehu puščati kri,« je rekel in se zasmejal. Nisem razumel, o čem je govoril in kaj je to pomenilo, vendar sem si njegove besede zapomnil; tega stavka in topega izraza na njegovem obrezu nisem pozabil in tudi pozneje sem kaj takega večkrat slišal; sam sem govoril klateški jezik in sem zahajal v slabo družbo, toda prispodoba »puščati petehu kri« me je vedno odbijala, njen pomen, če sem ga dobro razumel, pa je bil beden in prav nič duhovit. Vsakdo med nami sliši najrazličnejše nesmisle, najhuje pa je, da si nekatere zapomnimo. (str. 207)