| Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Totaliteta |
| Prevod |
Aljoša Zoran |
| Ključne besede | Intelektualci, Kulturna zgodovina, Narodna identiteta, Odraščanje, Pisatelji, Trst, Večkulturnost |
Mauro Covacich je sodobni italijanski pisatelj in novinar. Njegovi romani so bili uvrščeni med finaliste za različne pomembne italijanske literarne nagrade (npr. strega, Campiello, Brancati), piše za nacionalne časopise (npr. Panorama in Corriere della Sera), ustvarja tudi umetniške instalacije, je univerzitetni predavatelj kreativnega pisanja. Rojen je v Trstu, tu je tudi odraščal in diplomiral iz filozofije.
Prav Trstu je posvečeno njegovo delo Mesto v meni. V njem avtor prepleta osebno družinsko zgodbo z zgodovino mesta in utrinki iz življenja znamenitih književnikov, ki so v Trstu živeli. Pripoved je zelo dinamična, polna jezikovnih, časovnih in prostorskih preskokov; izmenjujeta se knjižni jezik in lokalno narečje (kar je bilo gotovo svojstven prevajalski izziv), časovno se iz leta 1945 prestavimo v 21. stoletje, odlomki iz osebnih zapiskov se izmenjujejo z dokumentarnim gradivom in zgodovinskimi dejstvi, iz Trsta se premikamo v hrvaško Istro, v Slovenijo in Bosno, pripoved seže tudi v Deželo Bazilikata, na Švedsko in celo v Dubaj. Ob vsem tem pa se premikamo tudi po različnih tržaških četrtih in ulicah; z avtorjem smo zdaj v njegovi otroški sobi v stanovanju, kjer živi njegova ostarela mama, nato avtorja spremljamo v pri prenovi lastnega tržaškega stanovanja. Delo oživlja posebne tržaške vsakdanje in politične »klimatske razmere« in predvsem ljudi: poleg popularnih Sveva, Sabe in Joycea so v delu življenjske zgodbe in omembe številnih drugih znanih in manj znanih zgodovinskih osebnosti (glasbenik Antonio Bibalo, politik Giuseppe Bottai, književniki Paul Éluard, Fulvio Tomizza, Franz Kafka … pa tudi Zoran Mušič in Boris Pahor). Posebno mesto ima v zgodbi Ivan Goran Kovačić in njegova pesem Jama. Avtor namreč raziskuje Kovačićevo življenjsko zgodbo in usodo pesnikovega groba ter rokopisov.
Delo je bogata zmes številnih elementov razvojnega, rodbinskega in zgodovinskega romana, dokumentarne literature in avtofikcije, napisano dinamično in živo, da nas zlahka prestavi v Trst. V romanu ne začutimo samo večno odprtih tržaških ran (latentni fašizem, usoda ezulov, fojbe, Rižarna …), pač pa tudi pozitivne posledice odraščanja z mestom (sestavljene narodnostne identitete prebivalstva, bogata večkulturna zgodovina, križišče romanskega, germanskega in slovanskega sveta …). Da v tem grenko-sladkem bralnem zaužitju Trsta prevlada pozitivna atmosfera, poskrbijo številni drobci iz osebnega družinskega življenja (npr. prizor med očetom in sinom na plaži v Grljanu ali njun skupni izlet z vespo leta 1972). Zelo zanimive so tudi nekatere avtorjeve ugotovitve o sodobnih Tržačanih (npr.: Igor [Pison, op. MVR] je slovenski režiser, popolnoma dvojezičen, predvsem pa Tržačan, ki je odrasel v letih 2000, je brez mrženj in ne goji maščevanja do nikogar, čuden človeški primerek v teh krajih (str. 154)).
Za delo Mesto v meni je Covacich prejel nagrado Tomizza. Trenutno je to delo edini v slovenščino preveden avtorjev roman (prevajalec Aljoša Zoran), poleg njega je bila poslovenjena še zbirka kratkih zgodb Trst, obrnjen na glavo (Trieste sottosopra), ki jih je prevedel Vasja Bratina.
Objavljeno: 12.05.2025 07:16:20
Zadnja sprememba: 12.05.2025 13:25:25
Nedavno od tega sem se poročil in sem ostal pri Svetem Justu, ki je zadnjih dvajset let postal raj zaradi nizkih najemnin in starih dvosobnih stanovanj, potrebnih obnove, ker pa je skoraj v centru in še dostopen, se je spremenil v multietnično delavnico in postal zelo podoben rimskemu Eskvilinu.
Albanci so prišli med množičnim izseljevanjem leta 1991, med njimi na primer moj literarno izobraženi električar. Takoj nato je vojna v nekdanji Jugoslaviji prisilila k begu Srbe, Bošnjake in Hrvate iz Slavonije, ki so zdaj zaposleni v gradbeništvu in verjetno so kar zadovoljni, vsaj če sodim po tem, kako prihajajo na plažo okrog sedmih zvečer in napihujejo rokavčke za otroke, si nudijo runde piva iz kioska, se smejijo z ženami, pri čemer imajo še vedno okruške ometa v laseh in so videti prav tako zadovoljni kot moji starši v prvi polovici šestdesetih let. Nemogoče je brez zavisti gledati njihove piškave zobe in njihovo srečo. Nato so prišli na vrsto Afričani, zaposleni pri stiskalnicah, stružnicah in pri napravah za vlivanje in precejanje žlindre, gospodarji visokih peči. Ker so že zelo mladi zapustili dom, se še niso poročili in prihajajo zvečer, ko se stuširajo, po dva ali trije skupaj sedet na klopce na trgu, nato pa še skočijo do okenca Western Uniona ali pa se za ramadan množično zberejo in se takoj po sončnem zahodu pri Turku podprejo s kebabom.
(str. 81-82)
