Ljubezenska pisma z Montmartra
Žanr | ljubezenski roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2019 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Mateja Malnar Štembal |
Ključne besede | Ljubezen, Pisma, Žalovanje |
"Ljubica moja, ah, pridi, da te bom spet imel kakor nekoč v maju."
Priljubljeni francoski avtor nas tudi v svojem najnovejšem romanu popelje v Pariz, francosko prestolnico romantike in ljubezni. Le da je tokrat glavni dogajalni prostor nekoliko nenavaden. Dobršen del zgodbe se namreč odvija na slavnem pokopališču v Montmartru. Tam so ob številnih znanih umetnikih pokopani tudi drugi, manj znani, a za svoje drage nič kaj nepomembni in še kako ljubljeni posamezniki. Na Montmartru tako počiva tudi mnogo prezgodaj preminula Hélène, nekoč vedno optimistična in nasmejana rdečelaska. Najpogostejši obiskovalec Hélèninega groba je njen mož, pisec romantičnih komedij v poznih tridesetih, ki je tudi pripovedovalec zgodbe. Da bi lažje prebolel izgubo žene, ji na njeno željo, izraženo pred smrtjo, piše pisma. In ko piše, je spet ves njen in ona vsa njegova. Čeprav je fizično odsotna, je tam, še vedno z njim. Pismo za pismom polaga v skrivni predal njenega nagrobnika. Bo Julienu, užaloščenemu vdovcu in očetu petletnega Arthurja, uspelo preboleti ženino smrt? Ponovno najti svojo srečo? Morda doživeti celo novo ljubezen?
Roman je opomin vsem nam, da je potrebno izkoristiti in izživeti prav vsako minuto, ki nam je namenjena. Hkrati nas zgodba opominja, da je ljubezen potrebno vedno znova izkazovati in nikoli obupati nad njo. Le ona, ljubezen namreč, se dotakne prav vsakega sveta. Če le dobi priložnost.
Objavljeno: 18.10.2019 12:53:53
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:44
“Prej, ko se me smrt še ni tako zelo dotaknila, sem tudi sam včasih hodil po grobovih, si ogledoval napise in si predstavljal usode med obema datumoma, ki sta omejevala življenje. Nekje je ležal otrok, ki se ni mogel nikoli zaljubiti, tam moški, ki je ženi sledil v grob le tri mesece za njo. To si bile zgodbe, ki so se me sicer za trenutek dotaknile in ob katerih sem se zamislil, vendar sem jih pustil za sabo, takoj ko sem spet stopil v barvito življenje.” (Str. 94)