V nevarnem objemu morja

Dominique Fortier je kanadska frankofonska avtorica, ki jo slovenski bralci že poznamo po romanu Papirnata mesta. Roman V nevarnem objemu morja je v originalu izšel tri leta pred Papirnatimi mesti, leta 2015. Njegovo izhodišče je Mont Saint-Michel, francoska gora otok, sveti romarski kraj, posvečen nadangelu Mihaelu, kjer je pred vstopom v 1. tisočletje nastala opatija in je danes del svetovne kulturne dediščine UNESCO. V delu se vsebinsko prepletata dve zgodbi: prva je fiktivna zgodba, ki se dogaja v samostanu v 15. stoletju, njen protagonist je slikar Élòi Leroux, ki se v samostan zateče po smrti ljubice Ane, poročene plemkinje, ki jo je po naročilu portretiral. Ob tej zgodbi ne spoznamo samo življenja menihov v opatiji in zgodovine samostana, pač pa je v središču avtoričine pozornosti intimna preobrazba mladega umetnika, njegova ljubezen in prebolevanje izgube. Izpostavljeno je slikarjevo trpljenje, njegova popolna ustvarjalna smrt in počasno ponovno rojstvo ob drobnih posameznih doživetjih v opatiji, ki ga močno zaznamujejo srečanja z romarji in slikarjevi stiki s takratnimi knjigami v samostanski knjižnici, ki jo umetnik opiše kot četrti vrt opatije (poleg zelenjavnega, zeliščnega in rožnega, str. 21).  Tu je – čeprav nepismen – prepisoval knjige. Druga osrednja zgodba pa je avtoričina: prostorsko se gibljemo med Montrealom v Kanadi in Goro Sv. Mihaela v Franciji, s katero se je avtorica prvič srečala pri trinajstih letih in ob tem doživela občutek nedojemljive očaranosti. Avtorica raziskuje svoje pisanje o samostanu, menihih in slikarju Lerouxu, razmišlja o sebi kot o pisateljici, ki je razpeta med materinske obveznosti in lastne pisateljske ambicije in o pisanju na splošno. Prav tako kot protagonist zgodbe, ki jo piše, je tudi sama v svojevrstni ustvarjalni blokadi, ki jo preseže po obisku Gore Sv. Mihaela. Pisanje Fortierove ustvarja atmosfero svetosti in dragocenosti, ne samo zaradi kraja dogajanja, pač pa tudi zato, ker govori o tem, kar je človeku posamezniku v intimnem bistvu najbolj sveto – o ljubezni in samouresničenju. Temačni temi življenjski krize in trpljenja avtorica postavi nasproti številne svetle iskre življenja, s katerimi je presvetljeno doživljanje obeh protagonistov (doživljanje narave, razmišljanje o pomenu besed, o življenjskih vrednotah …) tako v srednjem veku kot v sodobnem svetu. Delo je zelo navdihujoče, kljub fragmentarnemu podajanju obeh zgodb in dvema časovnima tokovoma deluje harmonično, je hkrati kratko in jedrnato, a obenem bogato z drobnimi detajli pogleda posebnih protagonistov. Slovenska izdaja je obogatena z dobrodošlimi opombami (največkrat s kratkim pojasnilom zgodovinskih dejstev ali omenjenih oseb) prevajalca in spremno besedo Katarine Marinčič. Delo je bilo leta 2016 nagrajeno s kanadsko literarno nagrado Governor General’s Award.