Legendarne in apokrifne prigode Ivana Stepanoviča Vagnerja

Žanrfantastična kratka proza
Narodnostruska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2024
Založba
Prevod Aleš Učakar
Spremna beseda Aleš Učakar
Ključne besede Humor, Znanstveniki
Število strani

59

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

1-2 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

"Vsestranski um, nadarjen izumitelj in drzen eksperimentator"

Knjižica je pokušina zabavne znanstveno-fantastične pustolovščine, kjer bomo skozi tri krajše zgodbe spoznali prigode Beljajevega literarnega junaka Ivana Stepanoviča Vagnerja, drznega izumitelja in izvajalca bizarnih eksperimentov, človeka, ki ne potrebuje spanja in ni nikoli utrujen, znanstvenika, ki majhne človeške probleme rešuje z velikimi znanstvenimi inovacijami, profesorja moskovske univerze, ki svojim študentom (kljub temu, da smo v 20-ih in 30-ih letih minulega stoletja) predava kar v odsotnosti in na daljavo, preko radijskih valov. O dobrodušnem in čudaškem znanstveniku Vagnerju in njegovih dejanjih se med ljudmi širijo različne  pripovedi. Te so tako zanimive in posebne, da se neimenovani okvirni pripovedovalec zgodb odloči prigode zapisati tako, kot so mu jih povedali različni ljudje, ki so z Vagnerjem prišli v stik. Avtor (ki je bil, kakor lahko izvemo iz izčrpne spremne besede prevajalca Aleša Učakarja, enako brezmejno življenjsko radoveden kot njegov literarni junak Vagner) je živel in pisal v času, ko so številne znanosti bile v velikem razmahu, v cvetu odkritij, o katerih so poročali tudi takratni časopisi širom po svetu (čas Tesle, Edisona, Einsteina, Marconija … ), kar je bilo neusahljiv vir številnih literarnih predelav in je nudilo zelo rodoviten teren za razvoj znanstveno-fantastične književnosti. Izbor ponuja tri zgodbe: Pripetljaj s konjem, O bolhah in Termočlovek, kjer avtor humorno preigrava možnosti operativnih posegov na možganih, vbrizgavanja različnih snovi z različnimi učinki v različne organizme ali domišljijsko interpretira domnevne zakone fizike in jih aplicira na človeški organizem. Beljajevi izbrani teksti imajo še eno skupno značilnost: pripovedovalec zapisane znanstvene teorije postavlja pod vprašaj, včasih jih tudi sam Vagner deloma ovrže z razkritjem »samoumevne napake pri sklepanju«,  kar lahko daje besedilom med branjem tudi razsežnost nekakšnih miselnih ugank, igrivo izziva bralčevo dodatno pozornost. Izbor je le vzorec Beljajeve znanstvene fantastike, zgodb o Ivanu Stepanoviču Vagnerju je namreč (kot izvemo v že navedeni spremni besedi) več, izhajale so kot časopisne/revijalne objave med leti 1926 in 1936, tako da bomo bralci, ki se nam je Vagner prikupil, potrpežljivo čakali na naslednji prevod njegovih prigod. V slovenščino sta prevedena Beljajeva romana Glava profesorja Douella in Zvezda Kec (oba leta 1959). Zanimivo je, da se je avtorja oprijel vzdevek »ruski Jules Verne« – tudi slovenska literarna zgodovina ima svojega »slovenskega Julesa Verna«, to je Damir Feigel (v njegovih hudomušnih znanstveno fantastičnih zgodbah prav tako naletimo na manipulacije možganov (Kolumb), vbrizgavanje snovi v organizme (Supervitalin), poigravanje z različnimi fizikalnimi valovanji (Čudežno oko, Čarovnik brez dovoljenja)). Oba avtorja poleg tematskih vzporednic druži iskriv humor, posebnost Beljajeva pa je enotni literarni subjekt njegovih znanstveno-fantastičnih zgodb – originalni, dobrodušni in osupljivih domislic poln profesor Vagner, z življenjskim ciljem nabrati več znanja, kot pa ga je mogoče stlačiti v človeške možgane. Izredno zanimiv literarni lik, ki bo gotovo navdušil tudi marsikaterega slovenskega bralca.

Profesor Vagner si je postavil nalogo, da si bo nabral več znanja, kot pa ga je mogoče stlačiti v človeške možgane. To mu je uspelo tako, da je imel za delo na voljo skoraj štiriindvajset ur časa na dan, saj ni potreboval ne počitka ne spanja. Poleg tega je svoje možgane izuril tako, da sta obe njihovi polovici lahko ves čas mislili povsem samostojno, neodvisno druga od druge. Tudi njegovi očesi sta se premikali čisto neodvisno drugo od drugega, kar je Vagnerju omogočalo, da se je posvečal kar več stvarem hkrati. Pisal je lahko sočasno in neodvisno, tako z levo kot z desno roko.

(str. 5-6)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Legendarne in apokrifne prigode Ivana Stepanoviča Vagnerja.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 61
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1