Moje ime je Aram

Žanrhumoristična kratka proza
Narodnostarmenska literatura, literatura ZDA
Kraj in leto izidaLjubljana, 2023
Založba
Prevod Jan Peršič
Ključne besede Armenci, Dečki, Humor, Mladost, Skupnost
Število strani

128

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Vsaka družina ima nekje v sebi sled norosti.

William Saroyan (1908–1984), sin armenskega priseljenca v Ameriko, se je uveljavil kot romanopisec, dramatik in pisec kratkih zgodb. Leta 1940 so ga razglasili za prejemnika Pulitzerjeve nagrade za dramo The Time of Your Life, ki jo je zavrnil, češ da ni nič boljša oziroma odličnejša od česarkoli drugega, kar je napisal, sprejel pa je oskarja leta 1943 za najboljšo zgodbo za film Človeška komedija. Po smrti očeta so ga nastanili v metodistični sirotišnici, že pri petnajstih pa je bil zaradi številnih disciplinskih ukrepov izključen iz gimnazije. Bil je nemirnega duha, pravi ‘enfánt terríble’, večkrat sprt in ponovno pobotan s svojo družino, tako s primarno kot kasneje s svojo ustvarjeno, a kljub razburkanosti tudi nadvse vedoželjnega duha, ki ga je hranil z branjem in svoje znanje širil z obiski v javnih knjižnicah. Prva literarna dela je objavil pri svojih štiriindvajsetih, to je bilo nekaj pesmi, kmalu zatem pa so začela izhajati tudi njegova prozna dela. Poleg značilne karakteristike junakov, ki so samosvoji, marginalni, drzni in neprilagodljivi ter kljub revščini, negotovosti in pogosti lakoti polni veselja do življenja, so Saroyanove literarne stvaritve značilno grajene tudi z uporabo ljudskega, pogovornega jezika, kar prispeva k temu, da protagonisti pred očmi bralca v svoji živosti še pristneje zaživijo. Predvsem pa si pisatelj prizadeva v njih uzreti in izpostaviti primarno, prirojeno dobroto, za katero verjame, da jo v sebi nosimo vsi, četudi se ta ne kaže vedno v jasnih obrisih. Zbirka kratkih zgodb Moje ime je Aram, v kateri fikcijsko predeluje tudi spomine iz svojega otroštva, je izšla leta 1940 in so jo kritiki sprejeli z navdušenjem. V zgodbah nas brezbrižni Aram, mladenič šolskih let, navdušuje s svojo neposredno naivnostjo, hudomušno primitivno dobrodušnostjo in kar malce prismuknjeno nabritostjo, svoji vpetosti v starodavnost armenskih klanovskih vezi, ki je v zgodbah prav tako poudarjena, pa se izmika in jo lisiči na svoj pretkan komični način. A pretkanost pri njem ne izhaja iz načrtnega preračunavanja koristi, ki bi jih utegnil s svojimi dejanji pridobiti, gre predvsem za način motrenja sveta, ki je čudežno otroški, malodane pravljični. Realnost, ki mu je predočena, dojema onkraj vseh pogojenosti, s tem pa je povzdignjena v sfero pesniškega oziroma metafizičnega, ki je tista, v kateri se pisatelj počuti najbolj svojega. In ne le pri Aramu, skupki zasanjanih norosti živijo tudi v drugih pripadnikih opisane skupnosti. Vse predstavljene dogodivščine so v zaključnih momentih postavljene na višjo moralno raven in ponujajo globlji uvid, lahko pa so bralcu všečne tudi v svojem najočitnejšem čaru, kot simpatično luštne in zabavne.

Izkazalo se je, da je ta Garoglanian moj mali bratranec Dikran, drugi sin mojega strica Zoraba, ki je bil ob koncu vojne star devet let, eno leto mlajši od mene, vendar po velikosti toliko manjši, da sem ga imel za nekoga, ki se ga ignorira.

Od samega začetka je bil ta fant eden tistih zelo bistrih fantov, ki imajo izjemno malo resnične pameti, so popolnoma brez humorja ter imajo sramotno in žaljivo mnenje, da vse znanje pride od zunaj – še posebno sramotno za Garoglaniane, ki so že stoletja prihajali do svojega videnja po naravni poti, od znotraj. Stari se je vedno hvalil, da vsak pravi Garoglanian z bežnim pogledom prepozna lopova in ima nagonski občutek, da ve, kako je treba s takim človekom ravnati.

Ko pogledaš človeka, ki se skriva za svojim obrazom, je govoril Stari, povem ti, ta človek je slab. Je ali vohun ali goljuf. Po drugi strani pa, če pogledaš človeka in ob tem dobiš vtis, da ti njegova pojava govori, Brat, jaz sem tvoj brat – pazi se! Ta človek ima nekje pri sebi nož.

S pomočjo tovrstnih navodil, ki so se začela praktično ob rojstvu, je bilo za povprečnega Garoglaniana popolnoma normalno, da je z odraščanjem pridobil poznavanje sveta in njegovih čudnih prebivalcev.

Edini Garoglanian, ki tega ni zmogel, pa je bil ta moj bratranec Dikran. Bil je izključno bralec knjig, tip človeka, ki ga je Stari skrajno preziral, razen če bi lahko opazil nedvomno izboljšanje bralčevega značaja – kajti le zakaj bi kdo bral knjige razen tistega, ki to počne zaradi nuje. V Dikranovem primeru pa Stari ni opazil nobenega izboljšanja; nasprotno, nenehno upadanje pameti, dokler niso slednjič, ko je bil fant star enajst let, Starega obvestili, da je Dikran najbistrejši učenec v Longfellowovi šoli, ponos svojih učiteljev in odličen javni govornik.

Ko mu je fantova mati prinesla to novico, je Stari, ki je ležal na kavču v sprejemnici, obrnil svoj obraz k zidu in zamrmral. Škoda. Kakšna potrata. Kakšne težave pa ima?

(str. 64-65)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Moje ime je Aram.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 207
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi