Kraljevski zapiski o Inkih

Žanrdružboslovna razprava, poljudnoznanstvena knjiga, potopis, spomini
Narodnostperujska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2009
Založba
Ključne besede Inki, Peru, Zgodovina
Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Prvo veliko delo perujske književnosti

Inka Garcilaso de la Vega, “domačin iz mesta Cuzco”, je do svojega dvajsetega leta živel v Peruju, od 1560 pa v Barceloni. Leta 1586 je začel zapisovati spomine, zbirati dokumente, kronike in ustna pričevanja o Peruju. Delo “Kraljevski zapiski o Inkih” je prvič izšlo leta 1609 v Lizboni in ga je avtor posvetil kneginji Katarini Portugalski. Velja za prvo veliko delo perujske književnosti in je prevedeno v več svetovnih jezikov. V slovenščino je preveden “prvi zvezek”, ki je razdeljen na šest “knjig”, vsaka od njih ima več kot dvajset (tudi čez trideset) poglavij. Pripoveduje o zgodovini, navadah in izročilu starodavnega Peruja, pri tem se osredotoča predvsem na obdobje Inkov. Delo je začel pisati, “gnan od naravne ljubezni do svoje domovine”, z željo prikazati bralcem, ki so dotlej poznali le dela španskih zgodovinopiscev, “reči, ki so v tej deželi obstajale pred Španci.” Tako v prvi knjigi med drugim govori o odkritju novega sveta, nastanku imena Peru, žrtvovanju bogovom, različnih jezikih, poročnih običajih in jedeh, poreklu Ink, perujskih kraljev, ustanovitvi vladarskega mesta Cuzco in o prvem Inku, Manco Capacu. V drugi knjigi pripoveduje o verovanju, verskih ceremonijah, upravljanju, zakonih, vedah, ki so jih poznali Inki, pesništvu, obrteh ter drugem in tretjem vladarju. Tretja knjiga govori o četrtem in petem vladarju, o vladanju, osvajanju novih pokrajin, o slovitem prvem mostu iz slame in mostu iz vrbja, zaradi katerega so se “prostovoljno pokorila mnoga naselja”, templjih, svečenikih in prostorih za daritve.
Četrta knjiga govori o devicah, posvečenih Soncu, o ženskah, ki jim je “Inka izkazoval velikodušnost”, “o drugih ženskah, ki so ohranjale devištvo in o vdovah”, o poročenih ženah, vzgoji otrok, o šestem in sedmem vladarju in njunih zavojevanjih. Peta knjiga govori o razdeljevanju zemljišč podložnikom, obdelovanju, namakanju in gnojenju zemlje, shranjevanju pridelkov, izdelovanju oblačil in obutve za bojevnike, uradnikih, računih, dajatvah, o inkovskem knezu Huiracochi in prerokbi o prispetju Špancev. Šesta knjiga govori o kraljevskih hišah, običajih in življenju kraljev, o pošti, računanju z vrvicami, o Inki Pachacutecu, prazniku Sonca, poskusni dobi knezov in vitezov, šolah in zakonih za dobro vladanje, ki jih je zasnoval Inka Pachacutec in o njegovih modrih izrekih.
Vsaka od teh tem je popisana natančno in skrbno, “vredno natisa, tako zavoljo raznolikosti reči, ki so hudo vredne, da jih izvemo in o katerih se pripoveduje v knjigah, kakor zaradi pičle vednosti, ki jo tukaj imamo o vseh njih”, kot je leta 1604 v svoji “aprobaciji” zapisal brat Luis dos Anjos. Knjiga, ki je zanimiva še danes. Vse pohvale prevajalcu.


Prevod dela: Comentarios reales de los Incas.

“Zakon v prid tistim, katere imenujejo revne, ki je narekoval, naj slepe, enoroke in šepave, mrtvoudne, onemogle starce in starke, bolnike z dolgotrajno boleznijo – in druge pohabljence, ki niso mogli obdelovati svojih zemljišč, da bi se oblačili in jedli od svojih rok in dela – prehranjujejo iz javnih skladišč.
Imeli so tudi zakon, ki je narekoval, naj iz istih javnih skladišč preskrbijo goste, ki so jih sprejeli, tujce in romarje in popotnike, za katere so imeli javne stavbe (ki jim pravijo c o r p a h u a c i, kar je ‘gostiščna hiša’), koder so jim brezplačno in zastonj dajali vse potrebno. Poleg tega je isti zakon naredkoval, naj dva- ali trikrat na mesec pozovejo siromake (ki smo jih našteli zgoraj) na javne pojedine in gostije, da bi se v splošno radost otresli vsaj nekaj svojega siromaštva.
Drugemu zakonu so pravili hišni. Vseboval je dvoje členov. Prvi je bil, naj nihče ne bo brezdelen. Zavoljo česar so se, kot smo že prej povedali, tudi petletni otroci ukvarjali z zelo lahkotnimi rečmi, v skladu s svojo starostjo. Slepci, hromci in mutci so jih, če niso imeli še drugih bolezni, učili izdelovati različne predmete. Preostali ljudje so se, dokler so bili zdravi, ubadali vsak s svojim poslom in blagrom. In med njimi je veljalo, da je bilo sila sramotno in nečastno, če so koga javno kaznovali zaradi njegove brezdelnosti.”
(str. 352)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Kraljevski zapiski o Inkih.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 126
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0