Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov

Založba Aristej že vrsto let izdaja verjetno najbolj obsežno in hkrati eno najkakovostnejših poučnih zbirk za mlade bralce - Pojmovnike, ki prinašajo znanje slovenskih strokovnjakov, razlage, ki jih razumejo tudi starejši mladi bralci in skrbno izbran slikovni material - od fotografij do stripovskih ilustracij Izarja Lunačka, ki včasih bolj, drugič manj rahljajo in prevprašujejo besedila ter v knjige vnašajo prepoznaven Lunačkov humor. Pojmovnikom se je v letu 2020 pridružila nova zbirka Kako je bilo, ko še ni bilo ... s prvo knjigo, ki nosi naslov Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov, avtorice Jerneje Ferlež in ilustratorja Tonija Buršića. Na bralsko recepcijo knjige Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov tako vplivajo tudi vsa našteta dejstva: izkušnje založbe in urednice z izdajo poučnih knjig in pričakovanje novih naslovov, ki bodo najverjetneje nadaljevali po začrtani poti.

Jerneja Ferlež, doktorica etnologije in bibliotekarka, zaposlena v Univerzitetni knjižnici Maribor, kot etnologinja raziskuje predvsem vsakdanjik nekdanjih prebivalcev Maribora (te podatke mora bralec sicer poiskati na spletu, saj avtorica v knjigi ni posebej predstavljena). Tako nas tudi knjiga Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov najprej popelje v Maribor leta 1836, v dom Carla Candolina, trgovca z železnino. S predzgodbo štedilnikov se srečamo tako, da pokukamo v enega od domov. Jerneja Ferlež nas nato popelje skozi zgodovino, razloži nam pomen ognja v domovih, razvoj domov, znotraj njih pa ognjišč in kurišč, predstavi nam nekatere vidike priprave hrane, vlogo različnih posameznikov v družini in družbi pri skrbi za ogenj in pri pripravi hrane ter tehnološki razvoj, ki je pripeljal do pojava štedilnikov. Zgodba se zaključi v 20. stoletju s kratko omembo sodobnih različic štedilnikov. Ob tem se avtorica vseskozi vrača h Colodiju in njegovemu domovanju. Tako informacije povezuje z zgodbo, ki jo postavlja v konkreten slovenski čas in prostor, slednji pa je povezan tudi z delovanjem avtorice in založbe. Besedilo pospremijo ilustracije in fotografije, med njimi tudi fotografije slikarskih del, ki prikazujejo življenje v opisovanih obdobjih.

Knjiga nam omogoča vpogled v preteklost, pri tem pa izhaja iz funkcije vsakdanjih predmetov, ki so skozi zgodovino in vse do danes krojili naše vsakdanjike. Tako izkušnje ljudi iz drugih časov povezuje z našimi vsakdanjimi izkušnjami, hkrati pa nam odpira pogled za predmete in kraje, ki jih imamo pogosto za samoumevne. Čeprav je zbirka drugače zasnovana kot abstraktnejši in obsežnejši Pojmovniki, prav tako odpira premislek in spodbuja kritično mišljenje ter se kot taka postavlja v družbo kakovostnih poučnih knjig.

A komu je knjiga Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov? primarno sploh namenjena? Izdana je v formatu, ki bi ga lahko imenovali kar slikaniški, na naslovnici je ilustracija Tonija Buršića, ki s svojo enostavnostjo in prikupnostjo nagovarja tudi (naj)mlajše bralce. Tudi v notranjosti razmerje med slikovnim gradivom in besedilom ustreza formatu slikanice. Z zgodbo o Candolinu ima avtorica vsekakor možnost, da nagovori tudi mlajše navdušence nad zgodovino in/ali etnologijo oz. tiste, ki bodo to po branju morda šele postali, čeprav so stavki sem ter tja za to ciljno publiko nekoliko (po nepotrebnem?) zapleteni:

»Kdo je ženska, ki kuha v Candolinovi hiši? Ji je zoprno, da smo jo zmotili pri delu? Jo dim moti ali je nanj popolnoma navajena? [...] Zgornji opis je ugibanje, ki pa izhaja iz resničnih dokumentarnih podatkov in bi se pravzaprav lahko odvijalo, kot je opisano. Lahko bi se, nimamo pa nikakršnega dokaza, da se je res odvijalo točno tako.«

A tudi težje povedi bi lahko razrahljajo obsežno slikovno gradivo. Humornim ilustracijam Tonija Buršića to sicer uspeva, manj uspešne pa so pri tem sicer prevladujoče fotografije. Te so, tudi ko gre za novejše posnetke, črno-bele z rumenim ali oranžnim prelivom. Tako sicer res dobimo nekakšno enotnost, občutek teme v starih hišah ter hkrati občutek toplote ognja. A hkrati knjiga deluje temačno.  Fotografije prostorov in predmetov, tudi kadar njihova  kvaliteta, npr. zaradi starosti, ni najboljša, zavzemajo veliko prostora. Oblikovalec nam med drugim postreže z dvema stranema sodobnejših štedilnikov, ki dajejo občutek izstriženosti iz prodajnega kataloga, vse seveda z rumenim in oranžnim prelivom. Slednji jemlje fotografijam tudi nekaj dokumentarnosti, saj si je realne barve tako še težje predstavljati. Problematičnost strani s takšnim fotografskim materialom še najbolje pokažejo strani, kjer prevladujejo ilustracije ali pa fotografije slikarskih del, ki za razliko od drugih fotografij nimajo rumenega ali oranžnega preliva; na teh mestih (pa čeprav se je tudi ilustrator držal določenega spektra barv ter ustvarjal predvsem v odtenkih rjave in oranžne) knjiga zadiha, občutka temačnosti in utesnjenosti pa se izgubita. V sklopu oblikovanja preseneti tudi odločitev za odebeljeni tisk, v katerem so izpisana vsa besedila v knjigi. Odebeljeni tisk ima v poučnih knjigah praviloma vlogo poudarjanja, zato lahko v novi funkciji bralca zmede. Hkrati pa oblikovalec s tem porabi možnost, da bi z menjavo odebeljenega in neodebeljenega tiska besedilo razbil, s tem pa mlajšim bralcem, ki so vajeni tovrstnega razbijanja iz drugih poučnih knjig, olajšal branje.

Vsi ti pristopi pa lahko drugače nagovorijo odraslega bralca. Temu lahko strani z velikimi temnimi fotografijami črne kuhinje prikličejo asociacije, morda celo domačnost ali pa nasprotno utesnjenost, ki jo je že kdaj čutil v sorodnih prostorih. Podobno je z odebeljenim tiskom, ki lahko prinese asociacije na saje. Vsi ti elementi lahko uspešno nagovarjajo odraslega bralca, ki ga vidim kot eno izmed ciljnih publik knjige, nenazadnje je knjiga v sistemu COBISS označena kot strokovna monografija, pa čeprav ob prvem stiku s knjigo, ob njenem formatu in naslovnici, najprej pomislimo na mlade bralce.

Prav njim pa lahko, po mojem mnenju, tovrstna zbirka, ki prinaša domače znanje, odpira pogled v okolico in v zgodovino (ki se jo starejši bralci morda še spominjajo, mlajšim pa jo moramo še približati), spodbuja nadaljnje raziskovanje, premislek in pogovor, največ prinese. Tako upam, da zbirka prinese še več tovrstnih naslovov ter da bodo ti tudi z oblikovnimi rešitvami še bolj usmerjeni k mlademu občinstvu.