Nova v slovenščino prevedena knjiga bookerjevega nagrajenca in letošnjega dobitnika nagrade Vilenica Georgija Gospodinova vsebuje enaindvajset zgodb, avtorjev predgovor in bogato spremno besedo prevajalca Boruta Omerzela.
Gospodinov pogosto odkrito briše meje med literaturo in resničnostjo, je zagovornik čim bolj pristnega srečanja med avtorjem in bralcem, zato bralca pogosto nagovarja, vabi v besedilo. V veliko zgodbah ubeseduje zanimive dogodke iz lastnega življenja, izjave v predgovoru k zgodbam položi v usta svojih literarnih oseb (ali si jih od njih prisvoji). Tudi v zbirki kratkih zgodb lahko prepoznamo Gospodinove izstopajoče lastnosti: izhodiščna podobnost (analogija) iz vsakdanjega konkretnega sveta preraste v alegorijo abstraktnih uvidov (npr. v zgodbi Prvi koraki), človekova identiteta se zlahka razcepi oziroma pomnoži (npr. Človek z mnogimi imeni), zaznave sveta so posebne (npr. poudarjanje ali izguba sluha, vida, okusa …), dojemanje časa pogosto ni linearno, lokalne geografske posebnosti razkrivajo širše zgodovinske in sociološke zakonitosti. Mnoge zgodbe so zgrajene tako, da ubeseditev konkretnega utrinka iz življenja posameznika avtor povzdigne na uvid nekega bolj splošno veljavnega principa delovanja človeške duše ali nauk oziroma presenetljivo lucidno spoznanje. Tudi na dogajanja v lokalnem okolju avtor pogleda z bolj oddaljene, svetovljanske ali časovno odmaknjene perspektive, pri čemer pogosto ti drobni, navidezno lokalno pogojeni dogodki zasijejo v drugačni luči. Rdeča nit knjige so odlomki o odnosu do pisanja, branja, knjig, kjer tudi tokrat zažari Gospodinovo prepričanje o žlahtnosti literature, zapisane in pripovedovane besede, ki svet tolaži, ohranja in ga popravlja. Poglavje zase je Gaustin, ki je stalnica številnih Gospodinovih del, avtorjev alter-ego in večkrat tudi ključ do boljšega razumevanja besedil. V zadnji zgodbi (Gaustin), Gospodinov razkrije, da je Gaustin tokrat spoj imen Garibaldi (torej zgodovine in revolucije) in Avguštin (torej filozofije s filozofom, pisateljem in učiteljem).
Če je za Gospodinova in njegove literarne osebe dovolj že samo proces pripovedovanja (
Neka druga zgodba), lahko tudi bralci beremo tako, da zgolj uživamo v procesu samega branja in se prepustimo, da nas tok pripovedi odnese v odlične domislice, kjer odpovesta logika časa in prostora ter enoznačne človekove identitete, dovolimo, da nas veter Gospodinova (
ki pravi, da v prozo pogosto pretihotapi poezijo, kar se v besedilu začuti tudi tokrat) vrtinči skozi besedilo kot liste v vetru. Lahko sledimo avtorjevemu vstopanju in izstopanju iz literarnih oseb in se zabavamo ob njegovih interpretacijah razmerja avtor-besedilo-bralec. Seveda nas ob tem razveseljujejo tudi “legendarni dogodki” iz prepričljivo konkretnega sveta, ki jih Gospodinov bralcu posreduje z navidezno lahkotnostjo, kajti
vsaka zgodba si zasluži, da je pripovedovana in slišana (str. 6). Zgodbe v zbirki so vredne večkratnega branja ali potapljanja v tekst na različnih globinah, pri katerem bomo pod zabavno ali presunljivo vsebino površja lahko uživali tudi v neologizmih (npr.
uhoples), medbesedilnih glasovih drugih avtorjev, kalejdoskopskih metamorfozah istih delcev človeške identitete, parafraziranju stoletja starih rekel, uvodnih citatih v zgodbe in številnih drugih gospodinovskih domislicah.
K prijetnemu branju prispevajo tudi do bralca zelo pozorne prevajalčeve opombe z izčrpnimi pojasnili vsega, kar bi utegnilo bralca prikrajšati za celostno dojemanje prevoda: pojasnjeni so vsi Gospodinovi sklici na avtorjevo izvorno okolje (Bolgarija), bolgarsko književnost, jezikovne posebnosti … Bogata in poglobljena spremna beseda med drugim osvetli Gospodinovo akademsko kariero, njegov literarni razvoj, umestitev njegovega dela v bolgarsko in sodobno evropsko književnost, poglobi se v posamezna avtorjeva dela in njegov idejni svet.
Objavljeno: 25.10.2025 10:22:00
Zadnja sprememba: 25.10.2025 12:28:08