Hiša sončnic

Z novorojenčkom v naročju je Allina nežno prijela prijateljico za ramo in jo stresla. »Rilla,« je zašepetala. »Tvoj sin je lačen.«

Rilla se je namrgodeno prebudila, toda ob pogledu na otroka se ji je obraz razlezel v nasmeh. »Koliko je ura?« Željno je vzela svojega otroka. »Kako ti je uspelo Tobiasa pritihotapiti k meni?«

»Pol enih zjutraj je.« Allina je zakopala nos dojenčku v vrat in vdihnila njegov sveži vonj. »Schwester Zieglerjeva je sinoči spila preveč vina. Smrči kot stara koza.« Allina se je zarežala in položila otroka v materino naročje. »Česar ne ve, je ne boli.« Pomislila sem, da boš morda vesela nekaj več časa z njim.«

Rilla si je odpela spalno srajco in pristavila otroka k prsim. V hipu, ko se je Tobias prisesal, se je z zadovoljnim vzdihom naslonila nazaj. »Dva dni je star, pa me preplavlja ljubezen,« je zamrmrala in oči so ji lezle skupaj. »Nisem vedela, da je na svetu takšna ljubezen.« Svojega otročička je pobožala po glavici in ga nežno poljubila na čelo.

(str. 139)