Groteske in arabeske v dveh knjigah

Groteske in arabeske (1840) so prvo prozno delo ameriškega pisatelja, pesnika in literarnega kritika Edgarja Allana Poeja (1809 – 1849), ki se je v zgodovino svetovne književnosti zapisal kot mojster temačnega, grotesknega in morbidnega, njegova kratka proza pa je med drugim tlakovala pot razvoju gotskega žanra in moderne detektivke. V pričujoči zbirki se Poe predstavi kot drzen raziskovalec najbolj temačnih predelov človeške psihe, ponavljajoči motivi zbranih kratkih zgodb pa so predvsem smrt, tesnobni občutki minljivosti ter posameznikova neprestana hoja po meji med racionalnim in blaznim.

Zbirka je razdeljena na dva dela in ponuja nekatere Poejeva najbolj znane pripovedke. Uvodna Morella spregovori o obsedeni in pogubni ljubezni med neimenovanim pripovedovalcem in naslovno žensko, ki ga vpelje v svet misticizma, reinkarnacije in metafikcije. Padec hiše Usher, ki velja za eno od ključnih del pisateljevega ustvarjanja, sledi moškemu, ki obišče svojega mladostnega prijatelja Rodericka Usherja, ki živi s svojo sestro v odmaknjeni graščini, oba pa umirata za skrivnostno boleznijo, ki jo Usher imenuje kot “družinsko prekletstvo”.  V še eni znameniti pripovedki, Maski rdeči smrti, ošabni princ Prospero med izbruhom skrivnostne bolezni, imenovane zgolj kot Rdeča smrt, priredi ples v maskah, ki se konča pričakovano tragično. Med zbranimi zgodbami velja še omeniti Ligeio, ki vključuje Poejev najbolj znan motiv smrti lepe mlade ženske; v zgodbi spremljamo neimenovanega moškega, katerega življenje je zaznamovano z nenadnimi smrtmi svojih mladih žen, vse dokler ena od njih nenadoma ne vstane od mrtvih.

Groteske in arabeske je ključno delo t.i. gotskega žanra; Poe s pomočjo zapletene simbolike, večplastne psihološke napetosti ter izvrstno temačno atmosfero ustvari zbirko pripovedi, ki navkljub izraziti temačnosti pritegnejo bralca s svojo čustvene in intelektualno vsebino, takšen pristop pa je Poeja uvrstil med velikane svetovne književnosti.