Grešna kozla

“Zdaj je bilo očitno, da se tudi debeluh počuti neprijetno.
– Nekaj, kar mi načeloma ne odobravamo, gospa Golden. Iskreno povedano, šlo je za praktično šalo, ki pa se ni končala, kot bi se morala. To se je zgodilo brez vednosti vodstva tabora.
– Šala? To ste mi povedali že po telefonu. Ampak kakšna šala je to bila?
– Gre za staro tradicijo. Začelo se je veliko let nazaj. Takrat, ko nadzor v taboru še ni bil tako strog, kot ga priporočamo in zahtevamo danes. Pogledal je Maddy, da bi se prepričal, če je slednje dovolj poudaril in je gospa Golden razumela pomen njegovih besed.
Molčala je. Wells se je nervozno presedal. V gospodično, ki je zakašljala, je usmeril tako očitno razdražen pogled, da je Maddy kar osupnila. Spoznala je, da ni vedela pravzaprav ničesar o ljudeh, katerim je zaupala Lauro.
.
.
.
– Tožila vas bom, je mirno rekla. Tožila bom vas in cel tabor, dokler se ne sesuje.
Gospod Wells je zardel, njegov prijazni obraz pa se je vse bolj spreminjal v nekaj, kar bi lahko bilo leseno.” (Str. 58, 59)