Esej o otoku

Od stereotipne, okoljsko nesmiselno idealizirane podobe brodolomčevega otoka, z stilizirano palmo, pod katero nas čaka ležalni stol in koktejl s slamico, do raznovrstnih resničnih ali domišljiskih otokov vseh zemljepisnih širin, dolžin, barv, glasov in okusov, se pred nami razpre pahljača raznovrstnih pripovedi, spoznanj, spominov ter glasov antičnih in modernih otočanov, raziskovalcev in kapitanov.

Avtor nas – v tematsko povezanih esejih, ki jih sicer lahko beremo samostojno, vendar pa kot skupek tvorijo edinstveno in svojevrstno raziskovanje ter celovit popis vseh različnih fenomenov otokov, otočkov, otočcev ali otočičev – vodi od začetnega pojmovanja, nastanka, odkrivanja, naseljevanja in kultiviranja otokov, do floristično-favnističnih utrinkov in (otroških) zgodb o bajeslovnih otokih. Knjiga pa ni zgolj suhoparno naštevanje omenjenih večplastnih otoških razsežnosti, temveč nas avtor s svojim prvoosebnim tenkočutnim in živahnim poetičnim izrazjem in občutkom za naracijo, postavi na sam kraj dogajanja – na “protislovni” otok, ki je “enak strehi poplavljene hiše, kjer se počutimo varne, saj smo rešeni pred tem, pred čimer se umikamo, vendar pa iz nje ne moremo oditi”.

Iztok Geister (1945) je v poljubnem vrstnem redu pisatelj, pesnik in esejist, knjige pa objavlja že več kot pol stoletja. V širšo slovensko javnost se je zapisal kot pozoren opazovalec in popisovalec narave. Kot je nekoč dejal: “brez narave ne bi napisal ničesar”.