Dihati moraš, to je vsa skrivnost

Sedemindvajsetletna Joy Stone se po seriji življenjskih udarcev – odhodih bližnjih oseb, ki svoje življenje namenoma ali pa kot posledico nesreče končata v vodi – poskuša obdržati nad gladino in izpolnjevati svojo vlogo v družbi, kjer pretirana čustva pomenijo vsiljivost in zadrego. Pretekli dogodki in vsakodnevni napori pri opravljanju navzven običajnih življenjskih obveznosti se prepletajo v kaotični, pretrgani prvoosebni pripovedi, ki jo avtorica s številnimi stilskimi inovacijami približa Joyjini notranji izkušnji. Kratki, razčlenjeni odlomki soočajo bralca s težo, ki jo na poti okrevanja občuti pri vsakem vdihu, razmaki med posameznimi epizodami, ki so označeni z “ooo” pa asociirajo prav na hlastanje po zraku.

Njen boj je prikazan tudi z vztrajanjem pri neutrudnem izpolnjevanjem ritualov pri negi telesa, peki peciva in pri pospravljanju stanovanja. Navsezadnje se oprime tistega, kar ji je na voljo: horoskopa, čeprav se mu posmehuje, ženskih revij, čeprav jih ima namen parodirati in receptov, čeprav se hrani izogiba.

Dihati moraš, to je vsa skrivnost je prvenec Janice Galloway, predstavnice nove generacije škotske proze, ki je tudi pri nas doživela odmev s prevodi popularnega Irwina Welsha, delavskega Jamesa Kelmana in še nekoliko zapostavljene A. L. Kennedy. “Škotska četverica”, kot jo poimenuje Andrej E. Skubic, se je v osemdesetih in devetdesetih literarno “odcepila” oz. razločila od matične sterilne angleške književnosti in vanjo spustila robate, preklinjajoče like iz družbenega obrobja, ki se tudi v literaturi ne ločijo od svojih narečij. Galloway pa se s svojim pisanjem obrača tudi nasproti stereotipom surovosti in trdosrčnosti znotraj škotske književnosti, vendar ji kljub nadvse resni in intimni temi uspe vpeljati odrešujočo škotsko samoironijo.