Danes je vsem ime Sorry

Bianca odrašča med kopico težav. Odrašča z bratom, ki večkrat potrebuje zdravstveno pomoč mame in zato se zdi, da je Bianca nevidna. Tudi oče ima zdaj Cruz. Čeprav ima vse rada, se večkrat zdi, da je vsem odveč. Zdaj naj bi bila pri očetu samo del vikenda in ne cel vikend, ker je neobvladljiva. Zato se umakne v svoj svet, daleč stran od drugih. Čeprav nekega sobotnega popoldneva spozna, da je včasih potrebno sodelovati. Da si tudi drugi želijo njene družbe in ona njihove. Ob tem, ko premisli stvari v sebi spozna, da je kdaj potrebno stopiti korak nazaj, se opravičiti, spremeniti odnos do drugih in drugi bodo spremenili odnos do nas. Tudi televizijske serije nas lahko marsičesa naučijo, še posebej, če se igralke iz serije, znajdejo pri nas doma. Ampak, Bianca se odloči, da bo od zdaj naprej povedala vse naravnost. Tudi to, da si želi mamine in očetove ljubezni, da bo pri očetu vsak vikend, cel vikend in ne samo pol. Da za besedico sorry ne bo kdaj prepozno. Gre za zgodbo o tem, kako včasih rabimo odmik, da potem lahko zaživimo skupaj. Tako lahko odrastemo celo v enem popoldnevu. Pripoved je pisana v prvi osebi. Ali drugi vedo, kaj se dogaja v naši glavi, če jim tega ne povemo? Kaj pa se je dogajalo v Biancini glavi, pa lahko preberete v izvrstnem prevodu Mateje Seliškar Kenda. Izjemno in navihujoče branje.