Cantervilski duh
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | angleška literatura, irska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2002 |
Založba | Vale-Novak |
Prevod |
Dora Mali |
Ključne besede | Angleško podeželje, Aristokracija, Duhovi, Kultura, Nadnaravno, Tradicija, Zgodovina |
Kaj storiti z nadležno dediščino
V Cantervilskem dvorcu že stoletja straši in kljub globokemu spoštovanju, ki ga ima angleška aristokracija do svoje tradicije, se lord Canterville odloči prodati družinsko dediščino, skupaj z zloveščo prisotnostjo duha. Kupec je ameriški poslanik, praktičen možakar s prav tako praktično družino. Idilična vožnja družine na kupljeno posestvo se po opazovanju dehteče narave zaključi pred z oblaki obdanim dvorcem, ki ga preletava jata vran. Bralec lahko začne zadrževati dih in pričakovati najhujše, a na zmeraj bolj srhljive pojave se z vsemi žavbami namazana družina ne ozira. Wilde preprosto zgodbo z romantičnimi elementi umetelno preplete s hudomušnostjo in zbadljivostjo, tako do dostojnosti in teatraličnosti rojakov, kot do arogance in šibke kulturne dediščine Američanov, ki jim je “dandanes skupno prav vse, razen seveda jezika”.
Objavljeno: 20.08.2020 12:27:02
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:24
“Verjemite, ta duh obstaja,” je z nasmeškom dejal lord Canterville, “četudi se mu je nemara uspelo upreti ponudbam vaših podjetnih impresarijev. Zanj vemo že tri stoletja, pravzaprav od leta 1584, in vselej se prikaže pred smrtjo kakega člana naše družine.”
“Dajte no, lord Canterville, saj se družinski zdravnik tudi. Duhov, sir, pač ni in zakoni narave bi samo zavoljo britanske aristokracije menda ne naredili izjeme.”
“V Ameriki ste nedvomno zelo naravni,” je odvrnil lord Canterville, ki ni povsem razumel zadnje opazke gospoda Otisa, “in če vas duh v hiši ne moti, tudi prav. A ne pozabite, da sem vas posvaril.” (str. 11)